Pisateljica Suzana Tratnik je s svojim romanom Norhavs na vrhu hriba, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, nominirana za kresnika, Delovo nagrado za najboljši roman minulega leta. Zgodba romana, postavljena v izmišljen in od vsega izoliran kraj Privežice z norišnico na vrhu hriba, se začne kot kriminalka. Pa ni, elementi kriminalke so le osnova, da lažje odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske posameznikov in skupnosti, nasilje in agresijo, osamljenost, nazadnjaško mentaliteto in zaverovanost v nesmiselno tradicijo, pa tudi vprašanja svobode in zaprtih ustanov.
Tratnikova živi in dela v Ljubljani, je pisateljica, prevajalka in publicistka ter avtorica več romanov in kratkih zgodb ter strokovnih monografij. Mnoga literarna dela odsevajo tudi otroštvo in odraščanje v Murski Soboti, njene knjige in kratke zgodbe pa so prevedene v več kot dvajset jezikov. Je dobitnica več nagrad, med drugim nagrade Prešernovega sklada, za kresnika pa je nominirana drugič, prvič leta 2007 z romanom Tretji svet.
Kaj vam pomeni, da so vaše delo uvrstili med deset najboljših romanov minulega leta?
»V zadovoljstvo mi je, da so člani strokovne komisije roman opazili in prepoznali vrednost v njem. Nedavno sem se pogovarjala z urednikom Aljošo Harlamovom, ki meni, da se lahko ob nominacijah in podeljevanju nagrad še nekoliko spodbudi zanimanje za knjigo. Usoda mnogih knjig je, žal, da izidejo, pripravi se kakšen literarni večer, potem pa kar poniknejo v pozabo. Zavedam pa se, da je vsak izbor lahko tudi splet naključij ali osebnega mnenja odločevalcev v komisijah. Vsekakor so nominacije zame tudi spodbuda za literarno ustvarjanje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Dogajanje ste postavili v Privežice, izmišljen kraj, ki nas navdaja s skrivnostnostjo in grozo.
»V tem fiktivnem kraju na vrhu hriba stoji norišnica, okoli katere se vse dogaja. Vsi krajani so na neki način povezani z norišnico, ali imajo nekoga tam, ali so sami bili tam, ali tam delajo. Lahko bi celo rekli, da je ves kraj kot odprti oddelek te norišnice. Pravzaprav je tudi meja med normalnimi in tistimi, ki niso, med tistimi, ki so v norišnici, in tistimi, ki hodijo po kraju, zelo tanka, zabrisana. Zgodba pa je groteskno kruta ali celo distopična, kot fikcija, ki razkriva skrajno grozo človeških usod.
Kljub temu da je kraj z umobolnico izmišljen, se mi je vedno zdelo zanimivo, da ima vsako območje pri nas ali kjer koli po svetu lokalno norišnico in da se tudi okoli tega napletejo neke drobne lokalne zgodovine in se nekje v ozadju organizira družbeno življenje. Glede na to, kje živimo, vse neprimerne radi pošiljamo v kraje, ki so sinonim za norišnice, denimo Ormož, Polje, Idrija, Vojnik …«
V ta prostor umestite nevsakdanje literarne like, posebneže in glavno junakinjo Ariano.
»Glavna junakinja Ariana je mlada ženska, ki jo je zaznamovala preteklost, mamo je izgubila v nepojasnjenih okoliščinah in verjame, da ni zakopana v grobu in da ni umrla. Živi s hudobno teto Kristo, ki ima težek, patološki značaj in s katero imata ves čas napet odnos. Ob tetini krutosti se glavna junakinja uči preživeti in že od otroštva spoznava, da je sama, da se mora boriti in postaviti zase. Zato je tudi zelo uporniška in nezaupljiva. Ariana nikakor ni nezmotljiva in sprejme veliko napačnih odločitev, tudi takih, s katerimi se jaz osebno ne bi strinjala, ampak taka je glavna junakinja. Junak pa ima v svoji zgodbi vedno prav. Potem so tu še lokalci, ki so del folklore kraja, Ariana se z njimi druži in popiva, pravzaprav pa so vsi slaba družba, ki ji junakinja ne more zaupati, in najhuje je, da se tega zaveda.«
Za Ariano se marsikaj spremeni, ko v ta kraj pride etnologinja Vidra, s katero se zapleteta v ljubezensko razmerje. Kakšen je odnos med glavno junakinjo in Vidro?
»Vidra je drugačna, konflikte rešuje drugače, na tako imenovane zdrave načine, zavrača vsakršno nasilje, vešča je besedne komunikacije in zna umirjati položaj. Ariani se odpre nov svet, že zato, ker jo ima nekdo rad zgolj zaradi nje same. Kot je tudi zapisano v romanu: 'Nekoga je imela na svoji strani, čeprav je tega ni nihče nikoli učil.' Ljubezenski odnos je pomemben dejavnik za obe, še zlasti za Ariano, ki nujno potrebuje pozitivno izkušnjo, ni pa še točka preloma za njeno usodo. Vendarle uvidi, da bo na neki točki morala opraviti s preteklostjo, v katero je premočno vpeta, in se osvoboditi. Kajti tudi za ljubezen je bolje biti svoboden.«
V zgodbi se pojavljajo gajžule, izmišljena mučilna naprava, s katero norce spravljajo k pameti.
»Izmišljena je, izhajala pa sem iz tega, da so v srednjem veku imeli različne mučilne naprave in postopke, s katerimi so mučili ljudi in jih 'spravljali k pameti'. Tudi s sociološkega vidika sem hotela opozoriti na groteskno resničnost, kaj vse se počne, da bi človeka spravili k pameti. V Privežicah je dolga tradicija uporabe gajžul, čudaške naprave iz 17. stoletja, v kateri so nekoč vrteli norce tako dolgo, da bi se jim odvrtelo. Ohranili so ta čudaški običaj, s tem da zdaj le še enkrat letno nekoga izberejo in ga obredno vrtijo. Prebivalci tega kraja so na ta svoj običaj izjemno ponosni, za izbranega pa je to velika čast. Hkrati se ne zavedajo problematičnosti takega slavljenja, v katerem je v središču obred z mučilno napravo.«
Zanimivo, da se vam je prizorišče tega romana oziroma prizora najprej pojavilo v sanjah.
»Tudi naprava, ki sem jo poimenovala gajžule, se je že v otroštvu pojavljala v mojih sanjah, v mojih nočnih morah. Pogosto se mi je sanjalo, da me vrtijo, in potem sem se sredi noči v grozi zbujala. Pred kakšnimi petnajstimi leti pa se mi je sanjalo tudi o kraju dogajanja, sanjala sem o tej reki, gozdu in razglednem stolpu ter nasilnih prizorih, ki jih v romanu opisujem. Ker so bile sanje tako groteskne in slikovite, sem si jih tudi zapisala in celo narisala, da prizora ne bi pozabila. Ta ideja iz sanj, ki je v meni od takrat zorela, je postala osnova za roman Norhavs na vrhu hriba, zgodbo pa je bilo treba ustvariti tako rekoč v celoti.«
Tako kot pri tem tudi pri prejšnjih romanih in zgodbah znate vse te trpke zgodbe in bolečine zaviti v humor, da še tako hude stvari bralec lažje predela.
»V tej knjigi je, bi lahko rekli, veliko satire, še posebno ko spregovori Ariana. Teme, o katerih govorim, so težke, veliko je nasilja in krutosti in to sem hotela napisati z neko mero distance in tako, da v zgodbo vpletem humor, črn humor. Sem ljubiteljica žanra grozljivk, moj roman je na prvi vtis kot kriminalka, ampak ne gre za klasično kriminalko, ima le nekaj elementov. Ta zgodba je najbrž bolj družbenokritična. V romanu sicer gre za skrivnostno smrt ali izginotje matere glavne protagonistke in tudi umor, kar izvemo že na začetku knjige, ampak pomembnejši kot zakulisje umora je pogled na življenje v tako izoliranem svetu, kakršne so Privežice. Bolj sem se ukvarjala z vprašanjem, kako ljudje doživljamo temačne skrivnosti in kako se spoprijemamo z različnimi ranami, jih razkrivamo in rešujemo ali pa potlačimo v upanju, da bodo vse razpoke minile same od sebe.«
Čeprav je zgodba postavljena v fiktivni kraj, govori o vseh naših krajih in problemih naše družbe. Ta roman je lahko tudi ogledalo našega časa in frustracij.
»Postavljen je v sedanji okvir, govori pa o vprašanjih, ki so vedno aktualna. Tako bi bilo lahko dogajanje postavljeno tudi v 50., 60. ali 70. leta prejšnjega stoletja. Ravno fiktivnost zgodbe dopušča to časovno prileganje. Rekla bi, da so si ta vprašanja že vseskozi podobna: razmerje moči, oblastniški vodje malega kraja, ki sem jim večina ljudi podredi, ker bodo tako še sami imeli koristi ali pa vsaj socialni mir. Tu je tudi lik Darka, satanista, tetovatorja in pesnika, ki si je ustvaril svoj svet, zato da se je lahko odmaknil od Privežic, kjer ga imajo vsi za bedaka. Uporniška je tudi Ariana, ki se zaveda, da mora oditi, če hoče zaživeti svobodno. Za to pa potrebuje refleksijo, ki je večina drugih prebivalk in prebivalcev ne opravi, zato ostajajo prilagojeni, v bistvu ujeti v tem kraju, predvsem pa v svoji miselnosti in sovražnosti do vsega drugačnega, kar bi jih lahko opomnilo, da so morda njihove lastne življenjske izbire kaj klavrne. Mislim, da pa to vedno zveni zelo sodobno.«