Svetovljana na Goričkem  

Martin in Sylvia Elizabeth Mooney prihajata iz Velike Britanije, mesta Preston, približno 60 kilometrov oddaljenega od Manchestra. Zdaj sta že 12 let doma v veliko manjši državi, še manjšem kraju, Stanjevcih na Goričkem. »Ker nama ne Francija ne Bolgarija nista bili zares všeč, nama je hči predlagala Slovenijo, ki je ravno postala članica Evropske unije.«
Vzela sta kovčke in se odpravila na izlet. Priletela sta v Gradec, najela avto in se pripeljala sem. »V trenutku, ko sva se pripeljala prek meje, sva bila osupla nad lepoto teh krajev in mirom. Ko pa sva spoznala še ljudi, ki so tu zelo topli in srčni, sva vedela, da je to kraj, kjer želiva živeti,« pripoveduje Sylvia, medtem ko nama toči vodo. Sama je v veliki in zelo lepo opremljeni hiši, saj je mož v službi v Savdski Arabiji. Dela za britansko mednarodno korporacijo Bae Systems, ki je drugo največje obrambno podjetje na svetu; opredeljujejo pa se kot korporacija, ki se ukvarja z letalsko, vojaško in informacijsko tehnologijo. »Komaj čakam 16. december, ko se bo zares upokojil,« pravi Sylvia, ki prizna, da je hiša včasih prevelika in se počuti osamljeno. Mož Martin si je namreč po tem, ko se je pred šestimi leti že enkrat upokojil, po klicu iz stare službe premislil in šel še za pet let delat. Zdaj že oba komaj čakata, da bosta božiče spet preživljala skupaj v Stanjevcih. »Slišiva in vidiva se vsak dan po skypu, viberju, facebooku, zelo moderna zakonca sva,« se smeji Sylvia, ki je vedno dobre volje in kar med pogovorom načrtuje ženski večer, ker potrebuje odmerek smeha in zabave.

Z Martinom sta se spoznala v vojski, ko sta delala za Kraljevo vojno letalstvo. Ona je delala kot vodja kuhinje, on je bil odgovoren za ravnanje s kadri. Takoj sta si bila všeč in se čez dobri dve leti poročila. Ona je morala izstopiti iz vojske, sicer ne bi smela delati v isti enoti. Njega so premestili v bolnišnico, ona pa se je v bolnišnici zaposlila kot kuharica in spet sta bila skupaj. Imata sina Philipa in hčerko Sarah, vsi skupaj so nekaj let živeli v Savdski Arabiji. »Stvari so se od takrat zelo spremenile na bolje, a še vedno je njihova kultura zelo drugačna od zahodne. Pravil ni, ženske so še vedno brez pravic. Se pa mladi končno prebujajo in zahtevajo vse več demokracije,« razlaga Sylvia. Njen oče je bil vojak, zato so se veliko selili. Živela je že v Franciji, Singapurju, Grčiji, na Nizozemskem, v Nemčiji.

Tako sin kot hči zdaj živita v Veliki Britaniji in sta odločitev staršev, da se preselita v Slovenijo, zelo podpirala. Njuna nova domovina jima je zelo pri srcu in veliko časa preživita v Sloveniji, hči se je tukaj celo poročila. Kljub temu da veliko potujejo – do najinega pogovora je v enem letu letela že 40-krat – in se vidijo v eni ali drugi domovini, Sylvia veliko dni na Goričkem preživi sama. Odkar nima več psa, si dneve zapolni z druženjem s prijatelji, tudi s takimi, ki ne govorijo angleško. »Nekako se sporazumevamo. Šele zdaj vidim, da jezik ni ovira, da spoznaš dobre ljudi,« pravi Sylvia, ki zelo rada tudi plete za vnučke in doda, da si brez težav zapolni čas in da ima vedno kaj početi, če je volja prava. Slovensko razume veliko, govori zelo malo, tudi zato, ker sta slovenski knjižni jezik in prekmurščina tako zelo različna. »Smo pa v središču Evrope, potovanje od tod je tako zelo enostavno, saj so v približno enaki razdalji kar štiri letališča.« Jo pa malo skrbi, kaj se bo zgodilo, ko Velika Britanija dokončno izstopi iz Evropske unije. »Zelo sem bila in še vedno sem žalostna, ker so ljudje izvolili izstop. Ljudje so bili zavedeni in če bi danes referendum ponovili, bi bil izid drugačen. Mladi in tisti, ki veliko potujemo, smo zaradi tega žalostni in razočarani, to prihodnost so nam izbrali stari ljudje, večinoma z ruralnega območja, ker so verjeli, da nam zaradi tega ne bo treba sprejemati beguncev,« pravi. »Upam, da nam bodo politiki čim manj zagrenili življenje, saj se res ne želim seliti od tukaj,« pove za konec, saj so lepota teh krajev, mir in topli ljudje, ki tu živijo, neprecenljivi.