Tamara Vogrin - Tara: »Kritike so moje prijateljice«

Radgončanka, ki je po izobrazbi diplomirana inženirka tekstilstva, je na umetniškem področju dejavna že od leta 1994, ko se je začela posvečati slikanju in oblikovanju izdelkov. Njen ustvarjalni opus obsega na stotine umetniških del, ki segajo od poslikave sten, tekstila, keramike, lesa, oljnih slik in akrilov na platnu do skulptur iz vinske trte. »Če se opišem na kratko, bi lahko rekla, da sem preprosta umetniška dušica,« pravi o sebi. Nase je prvič opozorila leta 1997, ko je v Gornji Radgoni odprla prvo samostojno razstavo Svila, keramika, steklo. V minulih letih je imela čez dvajset samostojnih in skupinskih razstav po Sloveniji in tujini, tokrat pa se z novo razstavo, ki nosi naslov Obrazi, vrača v domači kraj oziroma v Dom kulture v Gornji Radgoni.

»Obrazi« so nastajali od leta 2013

Slikanje portretov jo je veselilo že od nekdaj. »V svojih delih ne želim zgolj klasičnih portretov, ampak da z vključevanjem zgodb in igro barv poudarim ter izrazim značilnosti osebe na sliki. Prav tako me veseli slikanje na steno, morda prav zato ustvarjam velike portrete, saj mi je to izziv. Še vedno iščem poti, proučujem ideje in upam, da mi nikoli ne zmanjka navdiha na ustvarjalni poti,« pove. Kot vsak umetnik tudi ona vidi svet drugače. »Glede pogledov na svet in ljudi sem malce posebna, če na primer ocenjujem ljudi po zunanjosti, so mi vsi lepi. Zato na slikah upodabljam veliko različnih tipov ljudi, ne samo tistih, ki so videti kot iz škatlice. Za ljudi lahko rečem, ali so lepi ali grdi, šele takrat, ko spoznam njihov značaj.«

Serija slik, ki je na ogled od včeraj, je začela počasi nastajati že leta 2013, vmes pa je razstavila še druge slike, kot sta seriji Legende in 007. »Pri Obrazih sem skušala večinoma izhajati iz svojih fotografij, ki so nastajale ob različnih priložnostih. Ujela sem tudi obraze naših otrok, tako da je kar nekaj mladih Radgončanov in Radgončank portretiranih na ogromnih platnih,« opisuje. Slike niso na prodaj, saj se bodo še lep čas razstavljale, njena najljubša iz te serije pa je prva slika, ki je nastala, to je portret njenega sina.

Ustvarja, ko drugi gledajo televizijo

Njene slike nastajajo zvečer, včasih tudi ponoči. »Ne jemljem jih več kot hobi, ampak kot drugo službo, ki se ji ne želim odpovedati in za katero je potrebne ogromno discipline in potrpljenja,« pravi in dodaja, da se je zaradi tega odpovedala gledanju televizije, sicer se ji časovno ne bi izšlo. »Včasih me kdo vpraša, kdaj najdem čas za te slike, nihče pa se ne vpraša, kje nekateri najdejo štiri ali pet ur dnevno za gledanje telenovel ali resničnostnih šovov.«

Več let sodeluje pri projektu Vinska kraljica Slovenije, katerega nosilec je Pomurski sejem. Njene kreacije je do sedaj obleklo že več vinskih kraljic Slovenije, obleke pa so sešila izbrana šiviljstva po Sloveniji. Iz vinske trte pa je naredila tudi dve skulpturi, in sicer konja v naravni velikosti, ki sta bila razstavljena na gornjeradgonskem sejmišču.
Nase je močno opozorila z razstavo Legende, na kateri je predstavila portrete legend iz glasbenega in filmskega sveta, kot so Jimi Hendrix, Mick Jagger, Freddie Mercury, Janis Joplin, Kurt Cobain, Bob Marley. Trenutno je edina v Sloveniji, ki je ustvarila toliko slik s to vsebino in na tako velikih platnih ter jih tudi razstavila. »Pri teh portretih ni šlo za preslikavo njihovih medijskih podob, temveč za poglobljeno slikanje portretov, ki so jih navdihnili osebni in umetniški prispevki upodobljenih igralcev in glasbenikov popularne umetnosti,« se spominja. V Pokrajinskem muzeju Koper si je njeno razstavo portretov članov skupine The Rolling Stones ogledal tudi Chris Jagger, brat Micka Jaggerja, kar jo je pozitivno presenetilo. »Zelo prijeten in dostopen človek ter odličen glasbenik,« pravi o njem.

Edini sovražnik je naš ego
Doživela je številne vzpone in padce, za njo so ure in ure dela, deležna pa je bila tudi številnih pozitivnih in tudi negativnih kritik. »Kritik je bilo ogromno, ampak z leti sem ugotovila, da so bile pozitivne in negativne kritike v bistvu moje prijateljice. Prve, da so mi pobožale dušo, negativne pa so mi preprečile, da bi se polenila, in so me 'metale s kavča',« pravi o njih. »Edini sovražnik je lahko le naš ego, ki ga na poti do cilja včasih moramo pustiti pred marsikaterimi vrati.«