Tanja Pintarič: »Gostilna ni le en človek«

Tanja Pintarič je kuhalnico prevzela od svojega očeta Ignaca Rajha, ta pa jo je leta 1969 prevzel od svoje mame Marije in postavil gostilno, kjer iz kuhinje diši še danes. Tanja si je upala zato, ker je imela pomoč babice in očeta in ker ji je ob strani stal tudi mož Damir Pintarič.

Se pa dobro spomni dneva, ko so se v šoli pogovarjali o poklicih in je dejala, da bo prevzela domačo gostilno in postala gostilničarka. Učiteljica je pripomnila, da se dobro uči in bi lahko šla »kam dalje«, da naj ne ostane v gostinstvu. In Tanja je šla naprej. V gostinstvu. »Dojemanje kuharskega in natakarskega poklica se je do danes, hvala bogu, zelo spremenilo. Ne le v Sloveniji, tudi širše. Mogoče so k temu pripomogle kuharske oddaje, ki so sicer narejene kot šovi in so lahko na koga tudi negativno vplivale. Na splošno pa so imele pozitiven učinek, saj so popularizirale poklic.« Ko je v Tanjino življenje padel omenjeni učiteljičin stavek, sicer še ni bila popolnoma odločena, da bo prevzela krmilo Rajhove gostilne. »Splet okoliščin je tako nanesel, da se nisem odločila za drug poklic. Imela sem neka pričakovanja, a tisti trenutek je tako naneslo. Vsem je bilo samoumevno, da bo moj naslednji korak prevzem. In nikakor mi ni žal, sploh glede na to, da imam družino, ki je vsa v 'istem piskru'. Tudi moj mož in moja otroka v tem uživata in to je naš način življenja.«
Je v tem tisto nekaj več? »To ni poklic, v gostilno moraš vložiti svoje življenje. Tudi v prostem času nehote razmišljaš o svojem poslu. Četudi greva z Damirjem na večerjo drugam, ne mine niti ura, da ne bi eden rekel: 'Vidiš te kozarce? Pa ta prt? Jaz bi tudi to imela (smeh). Ne moremo iz tega."

To je torej njihovo življenje, da združujejo zasebno s službenim in ob tem še uživajo. »Če hočeš biti res dober, moraš v tem, kar delaš, uživati. Najprej ti, potem bodo tudi vsi drugi,« pravi Tanja.
V Gostilni Rajh trenutno sodelujejo tri generacije. Sin Leon dela v kuhinji v Bakovcih, hčerka Valentina kuha v Damirjevi gostilni Uno v Murski Soboti. »Oba imata seveda še veliko želja – po izobraževanju ali povezovanju s tujino. Verjetno bosta kaj od tega uresničila. Ta trenutek delata tukaj, stvari pa se lahko in tudi se spreminjajo,« pravi Tanja. Oba sta se izobraževala v tujini in si želita čim več izkušenj tudi od tam. »To se mi zdi dobro,« pravi Tanja »ker če ostaneš doma, pozabiš, kaj se dogaja zunaj, postaneš ohlapen, ne da se ti (smeh), tako je, ko si pač samo doma. Treba se je truditi – za vse goste, še posebej za domačega, pomurskega gosta. Žal mi je, da doma le redko gremo jest ven – razen na malico. Ko smo drugod, si privoščimo, doma pa le nekaj na hitro. Škoda. Tudi doma sije sonce, ne le zunaj domače krajine (smeh). Zato mi je všeč – ker imam rada predvsem domače goste –, da zadnje čase prihaja veliko mladih. Najsi bo ob tednu restavracij ali na kuharske in kulinarične tečaje. Tako namreč vzgajamo mlajši del populacije, ki bo enkrat odrasel in se bo vrnil. Ne zaradi mene, mene bodo pozabili. Spomnili se bodo okusa.«

Voljo črpajo iz tradicije

Tradicija ima pomembno vlogo pri tem, da so najboljši. »Tradicija je tisto prvo, najpomembnejše, na katerem lahko marsikaj zgradiš. Najprej na osebni ravni, potem pa še poklicni. Pa tudi pri vzgoji. Če tvoj otrok vidi, kaj je moral nekoč nekdo narediti, da je on danes tu, kjer je, če spozna zgodbe iz svoje preteklosti, potem bo boljši. Ko mlad človek spozna, da gostilna ni en človek, da mora imeti koga, ki mu pomaga in sledi, je to že uspeh. Iz tradicije ne črpaš le receptov, ampak tudi voljo za naprej.«
Vmes sta Pintaričeva tradicijo Rajhovih tudi nekoliko spremenila, kar je bilo seme današnjega uspeha. »Z Damirjem sva se odločila, da iz ponudbe odstraniva morske ribe in jedi, ki ne sodijo k nam. Takrat sva začela pisati lokalno zgodbo. Uporabljamo čim več lokalnih receptov, da ima hrana lokalni okus, vključila pa sva še vsa živila, ki so bila mogoče manj popularna, že pozabljena. Takrat ni bilo lahko. Najini kolegi po Sloveniji so se ukvarjali z dušiki, svetovljansko kuhinjo, kaviarjem in podobnim. In že takrat sva malo izstopala, a sva vztrajala. Zdaj pa so tisti, ki so bili takrat svetovljanski, najbolj domači, lokalni in tradicionalni, čeprav je njihova tradicija krajša. So prva ali mogoče druga generacija, mi imamo štiri generacije. Tri smo še vedno delujoče v kuhinji.«