Tatjana Lejko Zupanc: »Virus ogroža bolj kot cepivo«

Predstojnica infekcijske klinike UKC Ljubljana Tatjana Lejko Zupanc zase pravi, da je še vedno pol Prekmurka, čeprav v Prekmurju nikoli ni živela. Je pa v Prekmurju vsa njena rodbina po očetu. Socialno življenje Prekmurcev ji je zato dobro poznano, pove, prav tako, da so Prekmurci zelo družabni ljudje. »Vem pa tudi, da so zelo skrbni za svoje družine. Zato se mi zdi pomembno pretehtati med željo po druženju, prijateljevanju in med nevarnostjo, da boš zaradi tega okužil svojega najbližjega, nekoga, ki ga imaš rad in za katerega nočeš, da se mu kaj hudega zgodi. Tu mislim predvsem na naše starše in starejše ljudi, ki imajo kronične bolezni. Vsak od nas mora torej pri sebi narediti malo inventuro, kaj bi lahko sam naredil za to, da se širjenje virusa ustavi,« je poudarila sogovornica z mislijo na ljudi, ki jih sama pozna in na vse bralce Vestnika.

S kakšnimi občutki spremljate novice, da bo tudi Slovenija kmalu dobila v uporabo cepivo proti covidu-19, hkrati pa se med ljudmi širi dvom, ali naj se sploh cepijo?

»Sama sem teh novic zelo vesela, res pa je tudi, da se hkrati širijo razni dvomi in neresnice. Vendar se to ob cepivih vedno pojavlja.

Ob tem je treba poudariti, da so postopki izdelave in preverjanja cepiv v Evropski uniji precej strogi, jasno pa je tudi, da nobena stvar ne mine povsem brez težav. Dejstvo je, da bodo nekatere skupine ljudi izključene iz možnosti cepljenja, da se bodo pri nekaterih pojavljale po cepljenju alergične reakcije. Toda popolna izmišljotina je tista zgodba, ki je bila pred kratkim objavljena v zvezi z neplodnostjo.

Posebnost tega virusa je, da zelo ogroža posamezne skupine ljudi, in vsaj te bi morale izgubiti strah pred cepljenjem, kajti virus jih ogroža bolj kot cepivo. To je praktično edini način, dokler je še epidemija, da virus ustavimo. Saj pa ne moremo biti kar naprej zaprti v hiše in nič početi.

Skratka vsi ti dvomi, ki se zdaj pojavljajo, so do neke mere legitimni, saj vendar gre za nove stvari, vendar so postopki jasni, natančni, evropska regulativa glede cepiv izredno stroga, zato glede tega sama nimam nekih velikih dvomov.«

Bobo

"Zakaj je pri nas toliko nezaupanja? Mislim, da se to vleče že desetletja. Naš narod nikoli ni povsem zaupal oblasti. Vedno smo imeli občutek, da ima ta nekaj za bregom."

Preberite še

Odpri v novem zavihku

(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"

Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.

Posledice okužbe s koronavirusom so pri ljudeh zelo različne, od zgolj okužbe do lažjega ali zelo težkega poteka bolezni. Prav tako lahko virus napade različne organe ali sisteme v telesu. Ob tej raznolikosti delovanja virusa glede na »gostitelja« se lahko vprašamo, kako bo cepivo enako učinkovito glede na različno dovzetnost ljudi za virus.

»Virus in cepivo nimata istega mehanizma delovanja. Imunski odgovor na cepivo je povsem neka druga zgodba kot nastanek okužbe pri človeku. Pri okužbi imamo opravka s celim virusom, ki se prilepi na neko prijemališče v celicah in znotraj celice povzroči raznovrstne spremembe. Medtem ko je imunski odgovor po cepljenju usmerjen na onemogočanje, da bi se virus sploh prilepil na celico.

Odgovor na cepivo je seveda odvisen od splošne sposobnosti organizma, da tvori protitelesa. Tu so lahko razlike, vendar ni nujno, da imajo šibki odziv isti ljudje, ki bi sicer lahko imeli težek potek bolezni.

Če pogledamo normalno populacijo ljudi, imajo starejši ljudje resda slabši imunski odgovor, ampak mehanizem, zakaj so oni bolj ogroženi, ni toliko povezan z imunskim odgovorom proti virusu.

Vprašanje je torej vsekakor umestno predvsem glede tega, ali bodo starejši po cepljenju enako dobro zaščiteni kot mlajši.«

Koronavirus je bil do pred kratkim neznanka tudi za medicino in zdravniki ste se morali spopasti z njim, ne da bi natančno vedeli, s kakšnim virusom imate opravka. Katera so tista poglavitna spoznanja, do katerih ste prišli tudi ob neposrednem zdravljenju obolelih?

»Že zelo zgodaj smo ugotovili, da so starejši ljudje bolj ogroženi zaradi možnosti težjega poteka bolezni in da v marsikaterem primeru tudi najbolj invazivna medicina človeka v takšnem stanju ne more rešiti. Prav tako smo zelo zgodaj ugotovili, da tista zdravila, ki so jih na začetku ponujali kot čudežna, niso imela pravega učinka. Hitro smo tudi spoznali, da ima sama bolezen številne zaplete, nekaj jih je bilo tudi nepričakovanih. Gre za embolije in tromboze, na kar smo zdaj veliko bolj pozorni in jih preprečimo, a še kljub temu lahko pride do takšne situacije.

Ena od stvari, ki smo jih odkrili, je tako imenovana tiha hipoksija, prikrito pomanjkanje kisika, ki je zelo nevarno, zlasti zato, ker ni opazno. Ljudje imajo bistveno manj kisika v krvi, pa tega sploh ne občutijo. Zato pri starejših ljudeh, ki so se okužili in so doma, priporočamo, da imajo merilec saturacije, oksimeter za merjenje stanja kisika v krvi, saj samo tako lahko sami zaznajo, da je nekaj narobe.

Hitro smo se naučili, da kužnost po preboleli bolezni ni časovno ista kot trajanje pozitivnega izvida testa. Izvid je lahko še dolgo pozitiven, človek pa ni več kužen. Prav tako odpornost proti virusu po preboleli okužbi verjetno ni dosmrtna in teoretično obstaja možnost, da nekdo zboli dvakrat. Ob vsem povedanem pa smo se naučili še veliko drugega.«

V prvem valu epidemije so se z zdravljenjem bolnikov spopadale naše klinične ustanove, zdaj v drugem tudi regijske bolnišnice. Ali je bil pristop pri zdravljenju povsod enak in ali so bile tudi možnosti zdravljenja enake za vse?

»To znanje smo si zdravniki prenašali ves čas trajanja epidemije. Imeli smo veliko izobraževanj, ne samo za infektologe, ampak za vse zdravnike. Veliko tega je bilo objavljenega v strokovni literaturi, zdravniških glasilih, na spletnem omrežju se sestavljajo komunikacijske skupine, glede dela in uporabe zaščitnih sredstev smo organizirali tudi veliko neposrednih izobraževanj zdravnikov in medicinskih sester.

Prav tako imamo centralno distribucijo zdravila remedesivir. Vsi bolniki, ki potrebujejo to zdravilo, ga tudi dobijo, zdravniki pa se o nujnosti uporabe tudi posvetujejo med seboj. Mislim, da so možnosti za zdravljenje povsod enake, prav tako ne dvomim o strokovni usposobljenosti zdravnikov, ki se ukvarjajo s tem zdravljenjem.«

Bobo

Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica Infekcijske klinike v Ljubljani.

Je spopadanje z virusom razkrilo po vašem mnenju kakšne šibke točke našega zdravstvenega sistema?

»Potrdilo se je tisto, kar smo vedeli že prej, to je veliko pomanjkanje zdravstvenega kadra, da ni zadosti varovalne opreme in da so nekatere bolnišnice dotrajane. Vse to smo vedeli in na vse te težave smo opozarjali leta in leta. A da jih tudi drugi opazijo, mora priti do situacije, v kakršni smo se znašli.

Oddelke za infektologijo so povsod postopoma krčili, upadalo je zanimanje za specialistični študij infektologije in tudi velike spodbude za to ni bilo. Oprema je zastarela, objekti ali prostori pa dotrajani. Neštetokrat smo šli v akcijo, da bi posodobili našo kliniko, pa smo vedno ostali pred vrati ministrstva, ne da bi se z nami sploh kdo pogovarjal.«

Glede na število na novo okuženih vsak dan pri zajezitvi širjenja virusa nismo najbolj uspešni. Zdaj se je vnela tudi razprava na najvišji ravni v politiki v smislu, koliko so ukrepi učinkoviti oziroma ali so neučinkoviti, ker jih ljudje ne spoštujejo. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
»Če pogledate tujo strokovno literaturo, se je ta kombinacija ukrepov, kot jih imamo trenutno v državi, drugod po svetu izkazala kot ena najučinkovitejših. Zakaj potem pri nas ne pride do nekega izboljšanja? Čeprav nisem ravno prepričana, da do izboljšanja ni prišlo, saj ne vem, kaj bi bilo, če teh ukrepov ne bi bilo.

Opažamo pa tudi, da ljudje ne razumejo dovolj dobro tega, kaj je treba narediti, če si okužen sam ali kdo od tvojih bližnjih. Ljudje, ki so okuženi in nimajo simptomov, še vedno hodijo naokrog. Marsikdo gre tudi delat in nekaj dni dela, dokler ga ne odkrijejo in pošljejo domov. Takšni ljudje so najbolj kužni še dva do tri dni po pojavu blagih simptomov. Ob takšnem širjenju okužb potem resno zbolijo tisti, ki so najbolj ogroženi.

Velika večina ljudi morda ne ve natančno, kako ravnati, ali pa smo slabo organizirani v smislu, da bi imeli vse te informacije zbrane na enem mestu. Čeprav je bilo teh informacij objavljenih že zelo veliko. Morda le niso vse ponujene ravno na krožniku.

Na vprašanje, kako ustaviti širjenje okužb, pa si mora odgovoriti tudi vsak sam in se odločiti, koliko bo upošteval varovalne ukrepe. Res je, da ko je v populaciji, v državi toliko virusa, se skoraj ne moreš izogniti vsem za okužbo tveganim priložnostim. Mislim pa, da če neki zreli osebnosti poveš: lepo te prosim, daj tako se obnašaj, ker s tem varuješ sebe in druge, bi ta morala razumeti, da je treba temu, ki ti to pove, vendar zaupati.

Zaupanje v ukrepe je v drugih državah dosti večje kot pri nas. Zakaj je pri nas toliko nezaupanja? Mislim, da se to vleče že desetletja. Naš narod nikoli ni povsem zaupal oblasti. Vedno smo imeli občutek, da ima ta nekaj za bregom.«

Kaj nam ob vsem, kar preživljamo, vendar daje upanje na boljše čase?

»Če bo cepivo in če se bo cepilo zadosti veliko ljudi, predvsem tistih, ki lahko hudo zbolijo, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev, ki sami niso tako ogroženi, lahko pa okužbo prenašajo na svoje bolnike, oskrbovance, potem kar hitro vidim luč na koncu predora. Še vedno pa se ne bomo mogli vesti, kot da virusa ni. Kajti ne vemo, ali bo cepivo preprečilo kužnost. Teh podatkov je namreč premalo. Zato se še nekaj časa ne bomo mogli družiti v velikem številu, hoditi brez mask in opustiti skrbi za higieno rok. Kar pa niti ni tako hudo, če se bo vse drugo lahko odprlo.

Bojim pa se, da se bodo ljudje zaradi bližnjih praznikov spet družili v večjem številu in da bo po praznikih poraslo tudi število okuženih. Potem pa se bo, upam, stanje umirilo.«