Tam v začetku 90. je v žogobrcu veljalo nepisano pravilo: kdor je prišel na tekmo v Beltince, je izgubil, še preden je z avtobusom prečil Muro. "Žuti" so pod taktirko hrvaškega stratega Petra Nadoveze igrali fantastično napadalen nogomet, v katerem je prednjačil Štefan Škaper - prefinjen igralec s še bolj prefinjenim občutkom, kako zabiti gol. Dve sezoni zapored je bil kralj strelcev, tudi rekorder po številu golov v prvi ligi je. Za 130 je potreboval 226 tekem, v povprečju je zatresel mrežo vsaj na vsaki drugi tekmi. Osemkrat je zabil "hat-trick", na dveh tekmah štiri gole in na eni kar pet. Danes 51-letnik je družinski človek, oče treh odraslih otrok, hčerk in sina, ki so se vsi ukvarjali z nogometom, a nič kaj neobičajno, ostali v senci očeta, ki je gotovo ena od slovenskih nogometnih legend.
Brazilca Marcosa Tavaresa loči le en gol od vašega rekorda. Še spite mirno?
(Smeh) "S tem se sploh ne obremenjujem. Rekord je treba gledati v drugi dimenziji. Vse sezone sem igral v prvi ligi, bil dvakrat najboljši strelec, če pa danes nekdo v eni sezoni doseže 15, 20 golov, gre takoj v tujino. Tavares pa je prišel v Slovenijo in tu bo ostal. Je v najbolj nogometnem okolju v Sloveniji in zato je tako uspešen."
Nazadnje je podal za gol za izenačenje v ligi prvakov v Moskvi.
"Maribor igra toliko, kolikor mu nasprotnik dopusti. Liverpool mu denimo ni, zato taka rezultata. Maribor boljše ne more igrati, kot je v torek, me je pa Spartak razočaral - po golu se je postavil defenzivno, prav zvabil nasprotnika, da je začel iskati svoje priložnosti."
Kakšen je recept, da strelec postane kova Škaper, Tavares?
"Največ šteje samozavest, z njo prideta občutek in nos za gole - da si na pravem mestu, da odbitek pospraviš v mrežo. Ko ti gre, ti gre.Najprej je seveda trening, ampak nogometaš mora imeti rad nogomet. Če igraš v špici, moraš biti strpen, če nisi, ne moreš biti napadalec. Gole se zabija v 90. minuti! Se spomnite Šukerja? Ni ga bilo 89 minut, dvakrat se je v tem času srečal z žogo, potem pa zabil in odločil."
Tavares je odločil tudi zadnji derbi.
"Ima neverjetno željo, vztrajnost dati zadetek, in to ga loči od drugih. Prav tako ima izredno tehniko udarca, kar je redkost pri napadalcih v naši prvi ligi. Smejim se, ko slišim izgovor mladih, da je koga v kazenskem prostoru žoga presenetila. Kako te lahko preseneti, če si napadalec? Če tako razmišljaš, igraj beka!"
Je težje zabiti gol leta 2017, kot ga je bilo 1994?
"Nikakor! Še zmeraj brani en vratar, je pa drugačen način, kako se danes zgodijo goli. Dosti težje je, ker so igralci tehnično slabo podkovani. Sicer pretečejo dvakrat več, kot smo mi, a je zaradi slabše tehnike veliko več napak, celo pri podajah, redno grešijo. Tega pri nas ni bilo. Še vedno šteje tehnika, kako udariti po žogi, streljati v nasprotni vratarjev kot, z notranjo stranjo noge, pod prečnik..."
Ste imeli vzornika?
"Ne bi govoril o vzornikih, mi je pa bil všeč Marco van Basten. Imel je neverjetno željo po zadetku, danes težko vidiš kaj takega. Res je bil vrhunski, igral je z obema nogama, znal zabiti z glavo..."
Vas tujina ni mikala?
"Imel sem veliko ponudb, a moja največja napaka je bila, to priznam, da nisem izkoristil priložnosti. Nisem tvegal, sprejel izziva in odšel v tujino. Klicali so in me iskali iz Avstrije, Hrvaške in Belgije, to so bili prvoligaški klubi. Moral bi iti, danes bi takoj šel, toda v prvih letih po osamosvojitvi so bili doma zlati časi za nogomet. Lepo je bilo biti nogometaš pa še zaslužil si več kot zelo solidno."
Še posebej "žuti" iz Beltincev ste blesteli, ko vas je vodil Petar Nadoveza?
"Igrali smo zelo napadalno, v napadu smo bili trije, Zlatko Herceg, Milan Osterc in jaz. Nadoveza ni govoril po nepotrebnem, je pa znal sistem igre prilagoditi igralcem. Pogosto trenerji igralce silijo v neki sistem, ki jim ne ustreza in nikoli ne prinese uspeha. Spomnim se tekme z Olimpijo, zmagali smo 5:2 in že v prvem polčasu imeli 13 strelov iz kota. Olimpija je v tistem času imela kar osem reprezentantov."
Z Nadovezo ste se srečali še pri Muri, v katero ste prestopili pred sezono 1996/97. Kroži anekdota o eni od njegovih ukan, v kateri ste bili žrtev taktike...
"Pred začetkom prvenstva smo v Muri veljali za največjega favorita, vendar se je vse sesulo, ker uprava ni dohajala naših uspehov. Kot že večkrat v nogometu je zmanjkalo denarja. Na prvih štirih tekmah sem dosegel osem golov, nato je v Mursko Soboto prišla Olimpija. Nadoveza je ves teden govoril: "Štef, v nedeljo ne boš dal gola, te pa bosta krila dva igralca in to bomo izkoristili.' In res. Soigralci mi niso podajali, morda sem dobil žogo tri-, štirikrat. Publika je norela in mi žvižgala, a smo zmagali 2:0. Nisem delal nič drugega, kot le hodil od roba do roba, dva Olimpijina pa za menoj. Na sredini, kjer je odlično igral Dejan Baranja, je ostajal prazen prostor in to so soigralci izkoristili."
Olimpija je kot neka stalnica v vaši karieri. Malokdo ve, da ste leta 1988 za eno sezono nosili njen dres.
"Vse je šlo narobe, že od pogodbe dalje. O tem ne želim govoriti."
V dresu reprezentance ste zbrali štiri nastope ali 86 minut, čeprav ste v sezoni 1994/95 na 25 tekmah zabili prav toliko golov.
"Takrat sem bil zelo razočaran, danes pa sem se s tem že sprijaznil. Prednost so pač dobili drugi."
Ste pa prekmurske derbije med Muro in Beltinci doživeli v obeh dresih, kar je bila redkost.
"Ob tujini me je v svoje vrste nenehno vabila tudi Mura. Derbi z njo je bil velik dogodek, splačalo se je priti že zaradi množičnega obiska. V Beltince je prišlo več ljudi, kot jih ima vas. Vzdušje je bilo fantastično, vsi bi takrat za Beltince in klub naredili vse, danes pa, tako se mi zdi, vsi v Pomurju le kritizirajo. Se spomnite, da so po radiu prosili ljudi, da pridejo kidat sneg pred tekmo z Muro? Sto, dvesto navijačev je prišlo. Pa zdaj? Vsi so glasni le, ko gre kaj narobe. Treba se je vprašati, kaj je šlo narobe, da Pomurje nima več prvoligaša. Danes vsi od klubov le nekaj zahtevajo, nihče se ne vpraša, kaj lahko naredim za Muro, Beltince ali Nafto."
Mura je vodilni drugoligaš, očitno bo drugo leto v prvi ligi.
"Mura je praktično že v prvi ligi, so edini profesionalci v drugi. Tudi Beltinci in Nafta bi že zaradi navijačev morala biti v prvi ligi. Pomurje ima veliko mladih, dobrih nogometašev, a jih ne cenimo dovolj. To je nasploh naš problem v Pomurju - ne cenimo se dovolj. Ko pride igralec iz Maribora in Ljubljane, je v naših očeh takoj dober, čeprav po kvaliteti zaostaja za domačim. Čudno, mar ne? Koliko bo Mura v prvi ligi imela svojih igralcev? In kdaj v zgodovini je igrala dobro? Takrat, ko je imela domače igralce. Mura zdaj proizvaja igralce za tretjo ligo in za Avstrijo. Ni strategije, čeprav bi že od malih nog moralo biti jasno - ti boš enkrat igral za člane Mure, vse boš temu podredil."
Se spomnite 7. septembra 2004? Na vaši poslovilni tekmi v Beltinci se je zbralo 3000 ljudi, tudi Rus Aleksander Vorobjev je prišel, ki vam je delil žoge kot na pladnju.
"Takrat sem se zavedel, da sem morda res bil nogometna zvezda, a s poslovilno tekmo smo želeli le sporočiti, da so bili nekoč zlati časi ne le za beltinski nogomet, ampak celoten pomurski. V 90. nam je to zavidala vsa Slovenija. Bili so ljubosumni na nas."
Po karieri ste zapluli v trenerske vode, a danes ne vodite nobenega kluba.
"Klube sem vodil v občinskih ligah in v tretji ligi, ampak sem izgubil motivacijo, vsega imam dovolj. Težko je trenirati, ko se igralci eno uro pred tekmo kličejo, kdo pride. In prav zato, če se vrneva k bistvu, je Tavares tako vrhunski. Ker igra v najbolj urejenem nogometnem okolju v Sloveniji in mu ni treba razmišljati o ničemer drugem kot le o tem, kako spraviti žogo za vratarjev hrbet."
Brazilca Marcosa Tavaresa loči le en gol od vašega rekorda. Še spite mirno?
(Smeh) "S tem se sploh ne obremenjujem. Rekord je treba gledati v drugi dimenziji. Vse sezone sem igral v prvi ligi, bil dvakrat najboljši strelec, če pa danes nekdo v eni sezoni doseže 15, 20 golov, gre takoj v tujino. Tavares pa je prišel v Slovenijo in tu bo ostal. Je v najbolj nogometnem okolju v Sloveniji in zato je tako uspešen."
Nazadnje je podal za gol za izenačenje v ligi prvakov v Moskvi.
"Maribor igra toliko, kolikor mu nasprotnik dopusti. Liverpool mu denimo ni, zato taka rezultata. Maribor boljše ne more igrati, kot je v torek, me je pa Spartak razočaral - po golu se je postavil defenzivno, prav zvabil nasprotnika, da je začel iskati svoje priložnosti."
Kakšen je recept, da strelec postane kova Škaper, Tavares?
"Največ šteje samozavest, z njo prideta občutek in nos za gole - da si na pravem mestu, da odbitek pospraviš v mrežo. Ko ti gre, ti gre.Najprej je seveda trening, ampak nogometaš mora imeti rad nogomet. Če igraš v špici, moraš biti strpen, če nisi, ne moreš biti napadalec. Gole se zabija v 90. minuti! Se spomnite Šukerja? Ni ga bilo 89 minut, dvakrat se je v tem času srečal z žogo, potem pa zabil in odločil."
Tavares je odločil tudi zadnji derbi.
"Ima neverjetno željo, vztrajnost dati zadetek, in to ga loči od drugih. Prav tako ima izredno tehniko udarca, kar je redkost pri napadalcih v naši prvi ligi. Smejim se, ko slišim izgovor mladih, da je koga v kazenskem prostoru žoga presenetila. Kako te lahko preseneti, če si napadalec? Če tako razmišljaš, igraj beka!"
Je težje zabiti gol leta 2017, kot ga je bilo 1994?
"Nikakor! Še zmeraj brani en vratar, je pa drugačen način, kako se danes zgodijo goli. Dosti težje je, ker so igralci tehnično slabo podkovani. Sicer pretečejo dvakrat več, kot smo mi, a je zaradi slabše tehnike veliko več napak, celo pri podajah, redno grešijo. Tega pri nas ni bilo. Še vedno šteje tehnika, kako udariti po žogi, streljati v nasprotni vratarjev kot, z notranjo stranjo noge, pod prečnik..."
Ste imeli vzornika?
"Ne bi govoril o vzornikih, mi je pa bil všeč Marco van Basten. Imel je neverjetno željo po zadetku, danes težko vidiš kaj takega. Res je bil vrhunski, igral je z obema nogama, znal zabiti z glavo..."
Vas tujina ni mikala?
"Imel sem veliko ponudb, a moja največja napaka je bila, to priznam, da nisem izkoristil priložnosti. Nisem tvegal, sprejel izziva in odšel v tujino. Klicali so in me iskali iz Avstrije, Hrvaške in Belgije, to so bili prvoligaški klubi. Moral bi iti, danes bi takoj šel, toda v prvih letih po osamosvojitvi so bili doma zlati časi za nogomet. Lepo je bilo biti nogometaš pa še zaslužil si več kot zelo solidno."
Še posebej "žuti" iz Beltincev ste blesteli, ko vas je vodil Petar Nadoveza?
"Igrali smo zelo napadalno, v napadu smo bili trije, Zlatko Herceg, Milan Osterc in jaz. Nadoveza ni govoril po nepotrebnem, je pa znal sistem igre prilagoditi igralcem. Pogosto trenerji igralce silijo v neki sistem, ki jim ne ustreza in nikoli ne prinese uspeha. Spomnim se tekme z Olimpijo, zmagali smo 5:2 in že v prvem polčasu imeli 13 strelov iz kota. Olimpija je v tistem času imela kar osem reprezentantov."
Z Nadovezo ste se srečali še pri Muri, v katero ste prestopili pred sezono 1996/97. Kroži anekdota o eni od njegovih ukan, v kateri ste bili žrtev taktike...
"Pred začetkom prvenstva smo v Muri veljali za največjega favorita, vendar se je vse sesulo, ker uprava ni dohajala naših uspehov. Kot že večkrat v nogometu je zmanjkalo denarja. Na prvih štirih tekmah sem dosegel osem golov, nato je v Mursko Soboto prišla Olimpija. Nadoveza je ves teden govoril: "Štef, v nedeljo ne boš dal gola, te pa bosta krila dva igralca in to bomo izkoristili.' In res. Soigralci mi niso podajali, morda sem dobil žogo tri-, štirikrat. Publika je norela in mi žvižgala, a smo zmagali 2:0. Nisem delal nič drugega, kot le hodil od roba do roba, dva Olimpijina pa za menoj. Na sredini, kjer je odlično igral Dejan Baranja, je ostajal prazen prostor in to so soigralci izkoristili."
Olimpija je kot neka stalnica v vaši karieri. Malokdo ve, da ste leta 1988 za eno sezono nosili njen dres.
"Vse je šlo narobe, že od pogodbe dalje. O tem ne želim govoriti."
V dresu reprezentance ste zbrali štiri nastope ali 86 minut, čeprav ste v sezoni 1994/95 na 25 tekmah zabili prav toliko golov.
"Takrat sem bil zelo razočaran, danes pa sem se s tem že sprijaznil. Prednost so pač dobili drugi."
Ste pa prekmurske derbije med Muro in Beltinci doživeli v obeh dresih, kar je bila redkost.
"Ob tujini me je v svoje vrste nenehno vabila tudi Mura. Derbi z njo je bil velik dogodek, splačalo se je priti že zaradi množičnega obiska. V Beltince je prišlo več ljudi, kot jih ima vas. Vzdušje je bilo fantastično, vsi bi takrat za Beltince in klub naredili vse, danes pa, tako se mi zdi, vsi v Pomurju le kritizirajo. Se spomnite, da so po radiu prosili ljudi, da pridejo kidat sneg pred tekmo z Muro? Sto, dvesto navijačev je prišlo. Pa zdaj? Vsi so glasni le, ko gre kaj narobe. Treba se je vprašati, kaj je šlo narobe, da Pomurje nima več prvoligaša. Danes vsi od klubov le nekaj zahtevajo, nihče se ne vpraša, kaj lahko naredim za Muro, Beltince ali Nafto."
Mura je vodilni drugoligaš, očitno bo drugo leto v prvi ligi.
"Mura je praktično že v prvi ligi, so edini profesionalci v drugi. Tudi Beltinci in Nafta bi že zaradi navijačev morala biti v prvi ligi. Pomurje ima veliko mladih, dobrih nogometašev, a jih ne cenimo dovolj. To je nasploh naš problem v Pomurju - ne cenimo se dovolj. Ko pride igralec iz Maribora in Ljubljane, je v naših očeh takoj dober, čeprav po kvaliteti zaostaja za domačim. Čudno, mar ne? Koliko bo Mura v prvi ligi imela svojih igralcev? In kdaj v zgodovini je igrala dobro? Takrat, ko je imela domače igralce. Mura zdaj proizvaja igralce za tretjo ligo in za Avstrijo. Ni strategije, čeprav bi že od malih nog moralo biti jasno - ti boš enkrat igral za člane Mure, vse boš temu podredil."
Se spomnite 7. septembra 2004? Na vaši poslovilni tekmi v Beltinci se je zbralo 3000 ljudi, tudi Rus Aleksander Vorobjev je prišel, ki vam je delil žoge kot na pladnju.
"Takrat sem se zavedel, da sem morda res bil nogometna zvezda, a s poslovilno tekmo smo želeli le sporočiti, da so bili nekoč zlati časi ne le za beltinski nogomet, ampak celoten pomurski. V 90. nam je to zavidala vsa Slovenija. Bili so ljubosumni na nas."
Po karieri ste zapluli v trenerske vode, a danes ne vodite nobenega kluba.
"Klube sem vodil v občinskih ligah in v tretji ligi, ampak sem izgubil motivacijo, vsega imam dovolj. Težko je trenirati, ko se igralci eno uro pred tekmo kličejo, kdo pride. In prav zato, če se vrneva k bistvu, je Tavares tako vrhunski. Ker igra v najbolj urejenem nogometnem okolju v Sloveniji in mu ni treba razmišljati o ničemer drugem kot le o tem, kako spraviti žogo za vratarjev hrbet."