»Ura je bila 10.00 ali 10.30, ko sem ji rekel, da me zebe in naj se stisne k meni /…/. Rekel sem ji, kaj pa one stvari. Pa je rekla, da noče /…/. Ko sem čez eno uro vstal in šel v kuhinjo, sem videl nož v predalu in ga vzel, ne vem, kaj mi je takrat bilo, da sem vzel nož. Potem sem šel v spalnico in nekaj časa z nožem ležal /…/, potem pa sem začel razmišljati, ko je ona meni rekla, da mi ne bo ne kuhala ne prala, in so mi začeli živci tako delati in sem segel po nožu in z nožem potegnil po njenem vratu /…/. Če sem doslej toliko let skrbel zanjo, mislim, da je sedaj ona dolžna poskrbeti zame. Ne počutim se krivega za kaznivo dejanje, saj me je do tega pripravila ona,« se je glasil zagovor enega od obsojencev kaznivega dejanja umora, ki ga je v svojo raziskavo o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji vključila Jasna Podreka, profesorica na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je svoje ugotovitve predstavila na nedavnem strokovnem posvetu o nasilju v družini, ki ga je organiziral Center za socialno delo (CSD) Pomurje v sodelovanju s Policijsko upravo (PU) Murska Sobota in Občino Lendava.
»Na začetku svojega ukvarjanja s to tematiko sem v svojem prvem intervjuju dejala, da bom najbolj vesela takrat, ko o tej temi ne bom imela več česa povedati. Žal po dobrih 15 letih dela nisem tako optimistična, čeprav se je na tem področju veliko naredilo.« V Sloveniji ne samo da ne moremo govoriti o prav velikem izboljšanju na tem področju, ampak se je stanje celo nekoliko poslabšalo. Podatki iz poročila Urada Združenih narodov za droge in kriminal iz leta 2017 kažejo, da je bilo v letu 2016 po svetu umorjenih 87.000 žensk, v 85 odstotkih jih je umoril nekdanji ali trenutni intimni partner. Podatki kažejo tudi, da so intimnopartnerski umori na svetovni ravni v porastu, še bolj kritično je bilo po podatkih iz novejših poročil obdobje epidemije. V Sloveniji imamo v povprečju od pet do sedem tovrstnih umorov na leto. V letu 2019 jih je bilo osem, v letu 2020 deset, v letu 2021 pa pet. Pogosti so kolateralni umori, ko moški poleg partnerice umori še druge osebe. »Sama štejem kot kolateralne žrtve osebe, ki so bile umorjene poleg partnerice kot glavne tarče. Moški ali intimni partnerji namreč v skoraj tretjini primerov umorijo tudi tretje osebe, ki so tako ali drugače povezane z žrtvijo in ji praviloma pomagajo pri izhodu iz nasilne zveze. Kolateralne žrtve pa so tudi otroci, katerih življenje je po takšni izkušnji trajno zaznamovano, tudi če niso bili neposredne žrtve nasilja,« pravi Podrekova.
Kot posebej problematično se je pokazalo obdobje pandemije, saj je bilo zaznati pomemben porast nasilja v družini. Slovenska policija je v letu 2020 obravnavala za približno 13 odstotkov več kaznivih dejanj nasilja v družini kot pred epidemijo, za 56,3 odstotka več kaznivih dejanj uboja, za 33,3 odstotka več umorov in za 19,4 odstotka več posilstev. Kot še ugotavlja policija, so večinske žrtve teh dejanj ženske, povzročitelji pa njihovi aktualni ali nekdanji intimni partnerji. »Takšne številke govorijo o nečem zelo konkretnem, in sicer da delamo na področju preventive nekaj narobe oziroma ne naredimo dovolj,« meni Podrekova.
V predavanju se je posvetila značilnostim najhujšega izida intimnopartnerskega nasilja, umora, in se sprehodila skozi ključne dejavnike tveganja za tovrstne umore v Sloveniji. Opozoriti velja, da obstaja pomembna razlika v spolu žrtev umorov in ubojev, prav tako obstaja pomembna razlika v stopnji ogroženosti zaradi intimnopartnerskega nasilja. »To poudarjam zato, ker se velikokrat srečujemo z očitki, da zanemarjamo vidik nasilja nad moškimi. Nikakor ne zanikamo, da tudi ženske povzročajo nasilje in da so tudi moški žrtve nasilja znotraj družine. A iz podatkov vidimo, da obstaja pomembna razlika glede dinamike izvajanja nasilja ter stopnje ogroženosti, če je povzročitelj moški ali ženska,« poudari Podrekova.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Statistični urad je pred nekaj tedni objavil poročilo z naslovom Osebna varnost v zasebnem okolju v letu 2020. V njem navajajo, da je 22 odstotkov žensk in 16 odstotkov moških po 15. letu doživelo fizično (vključno z grožnjami) ali spolno nasilje, da so ženske trikrat pogosteje žrtve nasilja v partnerskem odnosu kot moški, da so ženske pogosteje žrtve težjih oblik nasilja, saj gre za nasilje, ki se ponavlja, ter da nasilje nad ženskami večinoma povzročajo njihovi intimni partnerji. Ko govorimo o nasilju v intimnopartnerskih odnosih, je tri četrtine žrtev žensk. Posledice tovrstnega nasilja kažejo, da je 30 odstotkov več žensk kot moških imelo fizične posledice, kot so modrice, praske, ureznine, ožganine, zlomi kosti, splav, poškodbe glave, notranjih organov ali genitalij. Poleg tega se je dvakrat več žensk kot moških balo za svoje življenje, ko so doživljali fizično ali spolno nasilje.
Zgovorni so tudi podatki policije o umorih, ubojih in poskusih teh, ki jasno pokažejo, da je v obdobju 2000–2021 skoraj polovico, čez 45 odstotkov, vseh umorov žensk v Sloveniji povzročila oseba, ki je bila kategorizirana kot aktualni ali nekdanji intimni partner. Podatki pri žrtvah moškega spola so drugačni. Pri umorih moških so storilci največkrat uvrščeni v kategoriji »ni razmerja« (30 odstotkov) ali »neznanec« (23 odstotkov), osebe v kategoriji »nekdanji ali aktualni intimni partner oz. zakonec« pa so bile povzročiteljice umora moških v pribl. sedmih odstotkih primerov. »Ti podatki nam povedo, da je tudi nasilje nad moškimi treba jemati resno, vendar je z vidika preventive treba ravnati drugače. Ko so žrtve ženske, povzročitelji pa moški v zasebni sferi, je namreč velikokrat stopnja ogroženosti tako visoka, da je treba sprejeti ukrepe, ki neposredno varujejo življenje žrtve, zoper povzročitelja pa je treba ravnati tako, da se mu prepreči najhuje.«
Psihično nasilje še zmeraj neprepoznano
Raziskava Jasne Podreka sloni na analizi 32 kazenskih spisov o kaznivih dejanjih umora in uboja ter poskusov teh, ki so bila pravnomočno razsojena v letih 2000 in 2011, in je dopolnjena z retrospektivno analizo 19 primerov s pomočjo medijskih objav o intimnopartnerskih umorih, ki so se zgodili v Sloveniji v obdobju 2018–2021. V raziskavo so vključeni tudi poskusi umora in uboja, ker Podrekova zagovarja stališče, da med poskusom in dokončanostjo dejanja v smislu resnosti ni bistvene razlike, ker storilec kaznivega dejanja od končanja ne odstopi prostovoljno, ampak gre za splet okoliščin.
Podrekova je govorila tudi o prepoznavanju dejavnikov tveganja. Eden ključnih je zgodovina intimnopartnerskega nasilja. To se je dalo jasno razbrati iz podatkov v več kot dveh tretjinah analiziranih primerov oz. 88 odstotkih. Pri tem govorimo o t. i. intimnem terorizmu, se pravi, da nasilni partner uporablja različne oblike nasilja, praviloma več let. Poseben poudarek je treba dati vidiku psihičnega nasilja. »Moja raziskava je pokazala, da je skoraj v tretjini primerov šlo za različne oblike psihičnega nasilja, kot so izrazito ljubosumje, nadzorovanje, zalezovanje, nadlegovanje, posesivnost, verbalno nasilje in poniževanje. Pomembno je opozoriti, da je psihično nasilje lahko prav tako nevarno kot fizično. Z analizo primerov lahko tako pri žrtvah kot okolici ugotovimo neprepoznavanje nekaterih oblik psihičnega nasilja in njegove nevarnosti. Kadar je bil partner fizično nasilen do partnerice, so tako širša okolica kot različne priče umorov, ki so preživele, takšno vedenje brez dvoma označile kot nasilno. Kadar pa ni šlo za fizično nasilje med partnerjema, so priče in preživele žrtve o psihičnem nasilju govorile kot o ljubosumju, ki se je pogosto stopnjevalo v hude izbruhe jeze, pri čemer ne priča v postopku ne preživela žrtev tega ravnanja nista označili za nasilno ali posebej problematično. To kaže na to, da imamo še zelo veliko stereotipnega razumevanja na področju psihičnega nasilja,« poudari Podrekova.
Z analizo je ugotovila tudi, da se intimnopartnerski umori redko zgodijo nepričakovano, torej brez prisotnosti predhodnega nasilja, groženj, zalezovanja. Zgodijo se po daljšem obdobju intimnega nasilja, gre pa za nasilje, ki je tesno povezano z nesorazmerno porazdelitvijo moči med povzročiteljem in žrtvijo.
Kot pomemben dejavnik tveganja, ki dokazuje, da ne gre za naključna nasilna dejanja, se pokažejo tudi neposredne grožnje s smrtjo. Storilec je v večini primerov (79 odstotkov) svoji partnerici pred izvedbo kaznivega dejanja grozil s smrtjo in jo ustrahoval. Poleg tega podatki o zalezovanju kažejo na neposredno povezanost umorov s posesivnim odnosom povzročitelja do žrtve, v skoraj dveh tretjinah primerov so namreč storilci zalezovali žrtve. Preživele priče so v vseh primerih jasno poročale, da se žrtve niso mogle rešiti nasilnega partnerja.
Dejavnik tveganja je tudi prekinitev (nasilnega) razmerja in zapustitev (nasilnega) partnerja, kar se kaže tudi v osebnih in psiholoških značilnostih storilcev. »Lahko sklepam, da ne gre za močne in samozavestne profile oseb, ampak za moške, ki uporabljajo najbolj ekstremne oblike nasilja, ko čutijo, da izgubljajo moč in nadzor v razmerju. To dokazuje tudi dejstvo, da se poleg zgodovine nasilja v analizi primerov pokaže močna korelacija med femicidom in poskusom femicida ter odločitvijo ženske, da prekine nasilno razmerje in zapusti partnerja. V dobri polovici je bila namreč partnerica v različnih fazah zapuščanja partnerja ali se je razmerje že davno končalo.«
Storilcem skupna močna tradicionalna prepričanja
Pomembna je ugotovitev, da so bili vsi storilci že pred kritičnim dogodkom ekstremno ljubosumni, posesivni in so hoteli imeti nadzor nad partnerico, zato bi bilo napačno razumeti motiv ljubosumja kot posledico neke specifične situacije, kot to po navadi razlaga sodišče, meni Podrekova. Nasprotno, gre za odziv posesivnega in nasilnega moškega ob izgubi nadzora nad partnerico, ki mu je bila vsa leta podrejena. Ko so jih partnerice zapustile in so dojeli, da je njihova odločitev dokončna, so proti njim uporabili smrtonosno nasilje. Podrekova je ugotovila še, da so se storilci v večini primerov storjenih kaznivih dejanj zavedali in jih hoteli storiti, v nekaj manj kot polovici primerov pa je sodišče odločilo, da se je storilec na dejanje pripravil in ga načrtoval.
Raziskava je pokazala tudi, da lahko pri moškem na intenzivnost izvajanja nasilja v odnosu pomembno vplivajo individualni dejavniki, kot so zloraba alkohola, nezaposlenost in socialna deprivilegiranost, viktimizacija v otroštvu zaradi nasilja v družini, duševne motnje in motnje osebnosti, ki pa jih ne gre razumeti kot neposreden vzrok za nasilje in umor. Analiza teh značilnosti je zelo pomembna za uspešno preventivno delo, saj gre za dejavnike, ki lahko pomembno povečajo frustracije pri povzročitelju nasilja in tveganje za stopnjevanje nasilja do umora, čemur smo bili priča tudi v času epidemije. Kot zlasti pomemben za povečan nivo frustracij in stopnjevanje nasilja se pokaže dejavnik, povezan s socialno deprivilegiranostjo in izgubo službe. Da ne gre za neposreden vpliv teh dejavnikov na izvedbo umora, kaže tudi analiza osebnostnih in psiholoških značilnosti storilcev. Gre sicer za heterogeno skupino posameznikov, vendar so skoraj vsem skupna močna tradicionalna, patriarhalna prepričanja glede partnerskih odnosov in spolnih vlog. »Ko sem analizirala pričevanja teh moških na sodišču in pisma, se je to izjemno jasno pokazalo. Ti moški so svoje partnerice opisovali kot lastnino in po njihovem prepričanju partnerica ni imela pravice se na takšen ali drugačen način upreti njihovim zahtevam in ukazom. Menijo, da žensko s partnerskim odnosom pridobijo v trajno last. Umor partnerice praviloma racionalizirajo in ga razumejo kot neposebno kršitev nekih lastnih pravic, ki jih lahko zaščitijo tudi z najbolj skrajnimi sredstvi, kot je umor. Nasilje pa razumejo kot samoumevno sredstvo discipliniranja partnerice in v nekaterih primerih tudi otrok,« je povedala Podrekova, ki je še dodala, da je bil umor po pričanju storilcev nekaj, kar se je moralo zgoditi, ker jih je ženska pripeljala do tega.
Poleg omenjenih značilnosti storilcev se pokažejo še karakteristike, kot so šibek ali skoraj nikakršen uvid v lastno nasilno vedenje in visoka toleranca do nasilja ter nizka stopnja samozavesti. Gre za nezadovoljstvo posameznikov s svojim položajem, praviloma tudi v družbi in zunanjem svetu. Nasilje uporabljajo kot sredstvo, s katerim skušajo doseči veljavo in utrjevati lastno moč, zlasti nad osebami, ki jih imajo za šibkejše od sebe, umor pa kot ultimativni dokaz lastne moči in dominacije nad partnerico. »Moško nasilje nad partnerico lahko tako na eni strani razumemo kot končen izraz moškega dojemanja moči nad njo in potrjevanje lastne moškosti, sočasno pa je lahko tudi izraz frustracij zaradi nedoseganja tega ideala in zavedanja ob izgubljanju moči in nadzora v odnosu. Ugotavljamo, da je uporaba smrtonosnega intimnopartnerskega nasilja pri moških predvsem dokaz drugega. To, da jih je partnerica zapustila, so ti moški velikokrat dojemali tudi kot sramoto pred drugimi.« Njene ugotovitve se skladajo tudi z nekaterimi tujimi raziskavami.
Eden pomembnejših dejavnikov tveganja za umor so tudi družbeno-kulturni kontekst, ideološki vzorci in odnos okolja do nasilja. Na podlagi obravnavanih primerov se je pokazalo, da so ljudje iz mikrookolja (sorodniki, prijatelji, sosedje) in institucije pogosto seznanjeni z dogajanjem med partnerjema in obdolženčevim nasiljem. Pri tem je pomembno poudariti, da v dveh tretjinah primerov, kjer se je zgodil umor, povzročitelj ni bil predhodno prijavljen.
»Glede na odzive v okolici, s katerimi se srečujemo, vidimo, da je prisotno še precejšnje toleriranje nasilja, da nasilje še v veliki meri ostaja neprijavljeno in da si žrtve še vedno ne upajo poiskati pomoči. Iz pregledanih primerov se je pokazalo, da je zelo pogosto podcenjevanje tveganja v okolici. Tretje osebe so le redko prijavile nasilje. Če je prišlo do prijave, je to praviloma storila žrtev sama. Tudi ko pogledamo odzive v družbi, tudi na najhujša nasilna dejanja, kot je umor, se velikokrat z zgroženostjo srečujemo s komentarji, ki bodisi racionalizirajo umor bodisi pride do trivializacije tovrstnih primerov z zasmehovanjem. Takšni komentarji nam sporočajo odnos družbe, v kateri je treba nasilno dejanje moškega razumsko premisliti, pri tem pa je ženska bodisi kolateralna škoda neke njegove patološke motnje bodisi in bolj verjetno pa za dejanje kriva sama,« še ugotavlja Podrekova.
Pogosteje v revnejših družinah
Na strokovnem posvetu je predavala tudi Katja Filipčič z ljubljanske pravne fakultete, ki se z raziskovanjem nasilja v družini ukvarja že več kot 20 let, med predavanjem pa je izpostavila nasilje v družini v času covida-19. S svojimi raziskavami je podprla tudi nekatere ugotovitve Jasne Podreka, kot recimo to, da je alkohol, kot kažejo študije, v močni korelaciji z nasiljem v družini. Ženske, ki živijo z alkoholiki, so petkrat pogosteje žrtve fizičnih napadov kot ženske, ki živijo z nealkoholiki. »Uživanje alkohola v kontekst covida postavljam zato, ker so ukrepi, povezani s preprečevanjem širjenja koronavirusa, pri ljudeh povzročali stisko, ki so jo reševali tudi tako, da so zlorabljali alkohol,« je dejala Filipčičeva. Po raziskavah NIJZ je v Sloveniji v času epidemije od 8 do 14 odstotkov odraslih spilo več alkohola kot pred epidemijo. To je le eden od dejavnikov, za katere sklepamo, da lahko povečajo tveganje za nasilje.
Raziskave iz prejšnjih izbruhov bolezni so pokazale, da lahko tudi kratkotrajne karantene povzročajo hude posledice, tako kratko- kot dolgoročne, med katerimi sta npr. depresija in posttravmatski sindrom. Eden od dejavnikov za povečanje nasilja je tudi socialnoekonomski status. V prvem valu epidemije je bilo med ljudmi veliko strahu, da bodo izgubili službo, kar se je nekaterim tudi zgodilo. »Nasilje se dogaja v vseh družinah, ne glede na ekonomski status. So pa raziskave pokazale, da so ženske, ki živijo v revščini, pogosteje žrtve nasilja partnerja, vendar zaposlene ženske štirikrat pogosteje prijavijo nasilje,« je ugotovila Filipčičeva. V slovenski raziskavi, ki je zajela prvi val epidemije, je 15 odstotkov žensk odgovorilo, da je bilo njihovo preživetje v tem času še bolj finančno odvisno od partnerja, 11 odstotkov pa jih je bilo od njih odvisnih že pred epidemijo, kar žrtvam preprečuje prijavljanje. Verjetnost tako za izvrševanje kot za doživljanje intimnopartnerskega nasilja se je povečala za trikrat pri osebah, ki so v času covida izgubile zaposlitev. Osebe, ki so bile že prej v konfliktnih, nasilnih odnosih, so bile sedaj ves čas skupaj z nasilnim partnerjem, in to je bistveni razlog, da ženske niso prijavljale nasilja v družini. Zastrašujoči so sicer policijski podatki iz različnih držav o številu klicev na telefonske številke za pomoč žrtvam. V Angliji so se ti klici povečali za 49 odstotkov, v Romuniji za 233, na Finskem pa celo za 694 odstotkov.
Filipčičeva je s pomočjo zemljevida predstavila tudi podatke o iskalnih nizih na spletu v času epidemije. Ti kažejo, da se je v googlu v času epidemije povsod po Evropi in svetu povečalo število iskanj, ki kažejo na nasilje v družini. »Poleg tega da se je povečalo število iskanja pomoči žrtev, se je povečalo tudi število iskanja s strani nasilnežev. Ameriška raziskava iz leta 2020 recimo navaja vpise, kot sta 'kako nadzorovati ženo' in 'kako udariti ženo, ne da bi kdo to opazil'. Vsak od teh nizov je bil vpisan 165.000.000-krat v sedmih mesecih, kolikor jih je zajela raziskava. Na drugi strani, s strani žrtve, pa je bil 320.000.000-krat vpisan niz 'pretepel me je',« je razkrila skrb vzbujajoče podatke.