Stanovalci v domovih za starejše vse težje pridejo do družinskega zdravnika, opozarja Skupnost socialnih zavodov Slovenije, saj so zdravstveni domovi ponekod zmanjšali prisotnost družinskega zdravnika ali celo zavrnili zagotavljanje domskega zdravnika. S tem so stanovalcem kršene temeljne pravice zdravljenja iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja, opozarjajo v skupnosti in pozivajo ministrstvo za zdravje in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), da se lotita reševanja problematike nezadostne zdravniške oskrbe starejših, ki bivajo v socialnovarstvenih zavodih.
Zamolčana plat te zgodbe je, da biti zdravnik v socialnovarstvenih zavodih ni najbolj želeno delovno mesto, še posebej ne za mlade zdravnike, ki se želijo z uspehi pri zdravljenju strokovno dokazati. Ob problemu pomanjkanja družinskih zdravnikov za oskrbo stanovalcev v domovih pa bi se kazalo tudi vprašati, ali bi bili ti na boljšem, če bi zanje še naprej skrbeli osebni zdravniki, ki so jih imeli pred selitvijo v dom.
Za 250 stanovalcev, uradnih pritožb ni
V Pomurju je devet socialnovarstvenih zavodov, vendar problema pomanjkanja družinskih zdravnikov in nezadostne zdravstvene oskrbe stanovalcev, kot jo ugotavljajo na nekaterih drugih območjih Slovenije, ne občutijo v nobenem. »Zadovoljen sem, da pri nas pomanjkanja družinskih zdravnikov, kot je zdaj to trend drugod, ne občutimo,« pove Ivan Tibaut, direktor murskosoboške območne enote ZZZS. Zdravstveni timi za oskrbo stanovalcev so zagotovljeni in na papirju je vse, kot je treba. A v praksi vendar ne teče vse brez težav. Izkušnje stanovalcev in svojcev so različne, o čemer neradi javno spregovorijo, dejstvo pa je tudi, da za vseh 1461 stanovalcev, za kolikor imajo pomurski domovi priznano koncesijo, zdravstvena oskrba ni enako kakovostna. Težave pa nastopijo tudi, ko so domski zdravniki odsotni.
Po pravilih mora družinski zdravnik, ki tvori tim s srednjo medicinsko sestro, poskrbeti za 250 stanovalcev. Do januarja letos je bil normativ 300 stanovalcev, torej je bil slabši, kot je priznan sedaj. Obseg dela zdravstvenega tima je sistemsko opredeljen in enak povsod po Sloveniji. V primerjavi z delom družinskega zdravnika v ambulanti, ki mora imeti opredeljenih od 1500 do 1800 zavarovancev, je delo, ki ga zdravnik opravi v socialnovarstvenih zavodih z obravnavo 250 stanovalcev, bolje plačano, saj je v obeh primerih delo zdravstvenega tima vredno 151 tisoč evrov. Razlog za občutno razliko je v zahtevnosti zdravstvene oskrbe domskih stanovalcev.
ZZZS pritožb stanovalcev, svojcev ali vodstva doma zaradi okrnjene zdravstvene oskrbe v zadnjem času ni prejel, pravi Tibaut, nadzor, ki ga zavarovalnica izvaja kot plačnik storitev, pa je usmerjen na preverjanje določitve stopnje potrebne nege. Na osnovi teh kategorij se potem določa tudi cena oskrbe, del katere domovom plačuje ZZZS, preostalo pa stanovalci, svojci ali lokalna skupnost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Direktorji so zadovoljni
Vodstva domov za starejše so z zdravstveno oskrbo stanovalcev zadovoljna, prav tako jih večina meni, da je ta zadostna in dostopna. »A to vprašanje ni tako enostavno, saj stanovalci prihajajo v domove s čedalje bolj kompleksnimi potrebami, kar terja visoko stopnjo strokovnega znanja in poznavanja razmer po zakonodajni plati,« meni Goran Kuzma, direktor Doma starejših Lendava. Z zdravstveno oskrbo so pri njih zadovoljni, zdravnik prihaja k njim dvakrat do trikrat tedensko. Delo zdravnika v domu je pomembno tudi za izvajanje zdravstvene nege, še pove Kuzma, ki jo stanovalci potrebujejo ves čas, tudi ob odsotnosti zdravnika.
Andrej Štesl, direktor Doma Danijela Halasa Velika Polana, pove, da poslabšanja zdravstvene oskrbe stanovalcev ne opažajo, že vrsto let pa ugotavljajo, da bi morala biti zaradi potreb zdravniška ekipa prisotna v domu več časa od priznanega. »Gre za sistemski problem, ki je povezan s tem, koliko zdravniške ekipe je v domu za starejše glede na število stanovalcev,« poudarja Štesl. Pri njih je zdravnik prisoten najmanj enkrat tedensko in prihaja ob določeni uri.
Za zdravniško oskrbo stanovalcev v vseh treh enotah Doma starejših Rakičan skrbijo tri zdravnice, ki so sicer zaposlene v Zdravstvenem domu (ZD) Murska Sobota, zato nezadostnosti zdravniške oskrbe ne opažajo, pove Nada Hercan, namestnica direktorja za področje zdravstvene nege.
V Dom starejših občanov Gornja Radgona zdravnik prihaja dvakrat na teden po pet ur, dosegljiv pa je tudi po telefonu vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih, od 7. do 22. ure. Zdravniška oskrba stanovalcev je s tem zadostna, ugotavlja Zlatka Cimerman, vodja zdravstveno-negovalne službe.
V Dom Kuzma zdravnik prihaja dvakrat tedensko, po potrebi tudi trikrat, pove direktorica Jožica Baša. V času njegove odsotnosti pa imajo zagotovljeno tudi nadomeščanje. Dvakrat na mesec je prisoten tudi psihiater, s katerim ima dom posebej sklenjeno pogodbo.
V Dom Senecura Radenci zdravnica prihaja dvakrat na teden. »Pri zdravstveni oskrbi naših stanovalcev tako v celoti zagotavljamo vse predpisane normative in nihče od njih ni prikrajšan za zdravniško oskrbo, ko jo potrebuje,« je povedala Sanda M. Gavranovič, poslovna direktorica Senecure za Slovenijo.
Za stanovalce Doma starejših občanov Ljutomer zdravstveno oskrbo zagotavlja ZD Ljutomer. »Zadovoljni smo, da se ta izvaja s stalnim zdravnikom Ibraimom Džabirijem, ki svoje delo opravlja zelo zavzeto. Tudi prisotnost zdravnika pri nas za zdaj ni zmanjšana,« pravi Tomislav Nemec, direktor. Verjame tudi, da bo zdravstveni dom zmogel zagotavljati primerno prisotnost zdravnika v domu tudi v prihodnje.
Pomembna prednost bivanja
Domski zdravnik je pomembna prednost bivanja v domu, je prepričan Goran Kuzma, saj imajo stanovalci storitev pod isto streho in jim je s tem prihranjeno morebitno čakanje s svojci v čakalnicah ambulant. V tujini res stanovalec ohrani osebnega zdravnika od prej, vendar je poznavanje od prej najverjetneje edina prednost, če predpostavljamo, pravi Kuzma, da so zdravniki enako usposobljeni za svoje delo. »Ne nazadnje pa je veljavni način dela tudi cenovno najugodnejši za uporabnika zdravstvenih storitev in za zdravstveno blagajno,« še opozori.
Stanovalci v Domu starejših Rakičan imajo lahko še naprej svojega osebnega zdravnika od prej, pove Nada Hercan, lahko pa se opredelijo za katero od treh zdravnic. »Menimo, da starejši ne smejo biti prikrajšani pri nobeni zdravstveni storitvi, saj imajo vse pravice kot preostale zavarovane osebe.«
Nekateri stanovalci gornjeradgonskega doma ob vselitvi ostanejo nekaj časa še pri svojem izbranem zdravniku, pozneje pa se odločijo za domskega. Na pregled pri domskem se ni treba naročati, ni čakalnih vrst in tudi pokličejo ga lahko ob vsakršni spremembi ali poslabšanju zdravstvenega stanja stanovalca. »Moje mnenje je, da imajo pri nas stanovalci, ki imajo domskega zdravnika, zelo dobro zagotovljeno zdravniško oskrbo,« podčrta Zlatka Cimerman.
Z vstopom v dom za stanovalce začne skrbeti zdravnik iz zdravstvene ustanove, ki je pristojna za zagotavljanje zdravstvene oskrbe v domu, pove Jožica Baša. Stanovalci se na spremembo hitro navadijo, zdravnik pa je z njimi veliko več časa, kot bi bil, če bi bili doma. »Mislim, da zdravstvena oskrba za stanovalca ne bi bila nič boljša, če bi obdržali svojega osebnega zdravnika,« še pravi direktorica Doma Kuzma.
Ureditev, po kateri dobijo stanovalci novega osebnega zdravnika, ki je odgovoren za zdravniško oskrbo stanovalcev v domu, je povsem razumljiva, meni Andrej Štesl. »Ne predstavljam si, kako bi lahko organizirali kakovostno in varno zdravniško oskrbo, če bi vsak stanovalec povsem prosto izbiral osebnega zdravnika, ki bi ob delu v svoji ordinaciji uspel redno in pravočasno pregledovati še 'svoje' paciente.« Če bi v dom hodilo več različnih zdravnikov, bi bilo to po njegovem mnenju neobvladljivo, negativno pa bi vplivalo tudi na kakovost in varnost obravnave.
Prednost zdravstvene oskrbe s stalnim zdravnikom v domu je v njegovi razpoložljivosti, ni naročanja, dostopnost je dobra, saj je ambulanta v domu, tudi način dela in obravnava sta prilagojena starejšim, ugotavlja Tomislav Nemec. Domski zdravnik obiskuje stanovalce tudi v sobah, tako da jih ni treba obremenjevati s prevozi. »Pomembna prednost je tudi trajen odnos, komunikacija in zdravnikova strokovna podpora našemu negovalnemu osebju, ki neguje stanovalce.Seveda pa so lahko različne situacije, vsak se lahko odloči za to, kar je po njegovem mnenju najboljše zanj.«
Težava za stanovalce, ki ostanejo pri svojem osebnem zdravniku, se pojavi takrat, ko je treba priti do njega, opozarja Sanda M. Gavranovič. Če je tega sposoben sam ali za to poskrbijo svojci, lahko tako ostane, v praksi pa se skoraj vsi stanovalci odločijo za zdravnika, ki je pristojen za konkreten dom. »Kadar je sodelovanje med zdravnikom, osebjem in stanovalci urejeno, običajno vse deluje. Težave se običajno pojavijo, ko stanovalci, njihovi svojci ali osebje doma z izbranim zdravnikom niso zadovoljni. V takem primeru dom nima veliko vpliva na izboljšanje stanja. Dom za starejše občane pri izbiri zdravnika, ki opravlja zdravstveno oskrbo stanovalcev na osnovi podeljene koncesije, kot je to na primer v Radencih, nima nobene vloge.« O tem odločata občina, ki objavi javni poziv, in ZZZS.
Osebni zdravnik je domski zdravnik
Stanovalci v domovih za starejše imajo enako kot vsi zavarovanci pravico do izbire osebnega zdravnika, toda z vključitvijo v institucionalno varstvo postane ta pravica zaradi težav pri njenem uresničevanju le črka na papirju. Stanovalcem pravice do izbire osebnega zdravnika res nihče ne odvzame, a zaradi številnih ovir pri njenem uresničevanju, ki jih starejši sami ne zmorejo premagovati, ti sprejmejo sistemsko ureditev. Ta pa zanje vendar ni nujno slabša izbira.
Od stanovalcev se torej zaradi sistemske ureditve pričakuje, da se opredeljujejo za zdravnika, ki je dodeljen za osnovno zdravstveno oskrbo v posameznem domu. Kajti od tega je odvisno tudi nagrajevanje zdravstvenih timov. Če zdravstveni tim nima opredeljenih 250 zavarovancev, se plačilo temu primerno zmanjša. Če pa stanovalec ostane pri svojem izbranem osebnem zdravniku, ta zanj ne prejme dodatnega plačila, četudi ga obiskuje v domu. Zato je ta možnost bolj izjema kot pravilo, možnost, da bi dom za stanovalce, ki so pogosto nepokretni, organiziral prevoz do ambulante, je tudi težko izvedljiva.