Timotej Šooš se je rodil leta 1986 v Murski Soboti in odraščal v Černelavcih. Obiskoval je gimnazijo v Murski Soboti, po tem odšel študirat v Kalifornijo v Združene države Amerike. Krajši čas je deloval pri misiji Združenih narodov in se nato vrnil v Slovenijo, na zunanje ministrstvo, kjer je začel delati v času prejšnjega predsedovanja Slovenije svetu Evropske unije.
Ste še eden iz tako imenovane mlajše generacije diplomatov iz Prekmurja.
»Preden sem se preselili v ZDA, sem devet let delal na Murskem valu. Sem del te generacije, ki smo z Murskega vala šli naokoli. Bili so Maša Šiftar, ki prav tako deluje v diplomaciji, Viktorija Bencik, ki se je podala v igralske vode, in Matjaž Frangež. To smo takrat bili neka mlada ekipa, ki se je prvič srečala z medijem kot voditelji oddaje Mali radio. Z Viktorijo sva nasledila Mašo in Matjaža.«
Kaj ste študirali v Kaliforniji?
»Politično retoriko, s poudarkom na smeri medkulturne komunikacije, pri nas bi bila to neka kombinacija komunikologije in politologije. To v praksi pomeni, da moram najti skupni jezik dveh kultur. Mogoče nasmeh v drugih kulturah vedno ne pomeni enako kot v naši. So tudi različni načini argumentiranega premišljevanja, kaj komu pomenijo posamezne vrednote.«
Kako recimo Nemcem razložiti, da obstaja tudi siesta sredi delovnega dne.
»Na primer. Tudi neverbalna komunikacija in psihologija sta pri tem pomembni. Različno sporočilo nosiš, ko oblečeš pulover, kot takrat ko si v suknjiču in kravati.«
Zakaj in kako prav Kalifornija, neposredno iz Murske Sobote?
»Prek sorodnikov sem prišel do ideje študijskega programa zasebne krščanske univerze in sem se tam vpisal. Kot si enkrat sprejet z akademskega vidika, si moraš zagotoviti finančne vire za študij. Del so mi zagotovili starši, ker pa je ta študij dokaj drag, si moraš del zagotoviti z delom in udejstvovanjem. To so štipendije različnih skladov, organizacij in fundacij. Jaz sem bil v času študija zelo aktiven v debatiranju, tam je to razvito enako kot kakšen šport, imaš treninge, turnirje in podobno. Na podlagi rezultatov dobiš tudi podporo. S tem si zvišuješ delež, ki ti ga pokrijejo fundacije in organizacije, ki podpirajo univerzo. Mene je tovrstni študijski program zanimal in sem ga prav zaradi tega tudi izbral.«
Ta način zbiranja sredstev je v ZDA velik bolj razvit kot pri nas.
»Oni zbirajo po 10 dolarjev, za na primer gradnjo kakšnega spomenika sredi kampusa, pa tudi na tisoče dolarjev od tistih, ki to zmorejo, ko na primer gradijo novo knjižnico. Nekateri podpirajo z denarjem, drugi z znanjem, so različne oblike podpore. Jaz sem na primer v času korone sodeloval v mentorskem programu, ko pomagaš študentu kot mentor. Ko končaš študij, zaradi te štipendije nimaš nobenih obvez. Je pa vse skupaj narejeno tako, da to res ceniš in imaš neko željo prispevati skupnosti, katere del si.«
Kako ste se vrnili v Slovenijo?
»New York ni bil služba za nedoločen čas, Slovenija pa je ravno predsedovala svetu EU in po tem sem želel opraviti pripravništvo, ki sem ga opravil na ministrstvu za zunanje zadeve. Moja ideja je bila, da ostanem v Sloveniji kakšno leto, vendar so me izzivi in različne zanimive vsebinske priložnosti, ki sem jih imel na MZZ, pritegnile in sem ostal.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Kdo so bili vaši mentorji?
»V vsej svoji karieri, povezani z diplomacijo, sem imel predvsem mentorice. A moje prvo srečanje z diplomacijo je bilo leta 2002. Bil sem namreč izbran, da sem kot predstavnik slovenskih otrok sodeloval na posebnem zasedanju Generalne skupščine OZN na temo otrok. To je bilo posebno zasedanje OZN, kjer je vsakega voditelja države spremljal otrok iz te države. Zasedanje bi se moralo sprva zgoditi septembra 2001. Jaz bi moral tja oditi s takratnim predsednikom Milanom Kučanom. A nekaj dni prej se je zgodil teroristični napad v New Yorku. Zasedanje je bilo prestavljeno na maj 2002. Takrat sem šel v New York kot del delegacije predsednika Janeza Drnovška. Diplomatka, ki je takrat pokrivala te vsebine, je bila Sanja Štiglic, ki je bila potem čez leta, ko sem končal srednjo šolo in fakulteto, v New Yorku veleposlanica. Ona me je pritegnila, da sem v času predsedovanja pomagal. V New Yorku sem spoznal še eno odlično diplomatko Alenko Suhadolnik, ki je bila v New Yorku generalna konzulka. Kasneje je postala moja prva šefinja v Ljubljani, kjer bi moral opraviti pripravniško dobo desetih mesecev, ampak sem po štirih mesecih dobil vabilo svoje tretje šefinje, odlične mentorice in diplomatke Dragoljube Benčina, ki je bila državna sekretarka pri takratnem ministru Samuelu Žbogarju. Tako sem prišel k njej za strokovnega sodelavca. Ukvarjali smo se z razvojnim sodelovanjem Slovenije z državami v razvoju.
Po tem sem se ukvarjal z digitalno diplomacijo oziroma načini, kako bi lahko v diplomaciji uporabljali digitalna orodja. Veliko pred covidom.
Sledil je odhod v Pariz na stalno predstavništvo pri OECD, kjer je bil moj šef veleposlanik Iztok Jarc, potem pa nazaj v Ljubljano, kjer sem sodeloval s še eno izjemno mentorico, ministrico Alenko Smerkolj v službi vlade za razvoj, in kjer smo se ukvarjali z različnimi razvojnimi programi in z uresničevanjem globalnega dogovora o razvoju, Agende 2030 s 17 cilji trajnostnega razvoja. S tem sem se ukvarjal slaba tri leta, ker si v stiku tako s kolegi v državi kot izven. To je zelo zanimivo, ker spoznaš veliko kolegov na drugih ministrstvih in spoznaš tudi drugo stran zgodbe. Po tistem sem se vrnil na MZZ in sem leta 2019 šel na veleposlaništvo v Bukarešto.«
Trenutno ste namestnik veleposlanice Republike Slovenije v Bukarešti, kjer pokrivate tudi Moldavijo.
»Ja, poleg Romunije pokrivamo tudi Republiko Moldavijo, saj tam nimamo veleposlaništva, smo pa tudi kontaktno veleposlaništvo za Nigerijo, ker Nigerija pokriva Slovenijo iz Bukarešte in tako veliko sodelujemo z njihovim veleposlaništvom tukaj v Bukarešti.«
Kakšno je življenje mladega diplomata v Romuniji?
»Življenje v Romuniji pomeni, da se dogaja več zgodb hkrati. So obrazi Romunije in Bukarešte, ki so izjemno zahodni, so pa obrazi, ki so balkanski, in obrazi, ki so zelo vzhodnoevropski. In ti obrazi se nenehno mešajo. Pelješ se po ulici mimo najsodobnejše stolpnice, zraven nje pa mimo stavbe, ki je narejena skoraj iz kartona, brez kanalizacije, prehitijo te aston martin in dve tesli, čez pol minute pa srečaš na isti cesti kravjo vprego. To se ti vse zgodi v dveh minutah. To je posledica turbo kapitalističnega razvoja, ki je povzročil izjemno velike razvojne razlike znotraj ene družbe.«
Romunija ima 20 milijonov prebivalcev in 20 manjšin.
»Je zelo raznolika država. Največja manjšina je madžarska, v splošnem pa lahko Romunijo razdelimo na dva večja dela. V južnem delu, kjer je Bukarešta, je južni vpliv tudi zgodovinsko turški, v severozahodnem delu, kjer je Transilvanija, pa se čuti velik vpliv zahoda, zgodovinsko predvsem saških Nemcev. Tam je vse bolj po pravilih, tudi bolj čisto in točno. Tukaj pri nas v Bukarešti in do Črnega morja pa je vse bolj ohlapno. Veliko je uradnih pravil, ki ne veljajo, hkrati pa je veliko nepisanih pravil, ki ti jih nihče ne pove, je pa dobro, da jih čim prej sam ugotoviš, saj se jih vsi držijo. Zanje je na primer čas drugačna vrednota kot za nas, predvsem so manj obsedeni z njim. Seveda je za nekoga, ki pride iz Slovenije, to velikokrat zelo nadležno.« (smeh)
Tako da so izkušnje iz medkulturnega menedžmenta koristne.
»Teorija je eno, prakso pa moraš živeti. Moram priznati, da sem imel v Romuniji manj kulturnega šoka, ker sem to na neki način pričakoval. A v resnici je Romunija veliko lepša in v vseh pogledih veliko boljša, kot kdor koli misli. Ko smo se selili v Pariz, sem imel večja pričakovanja in sem bil bolj razočaran. Ko smo se selili v Bukarešto, sem pričakoval manj in sem bil v veliko primerih pozitivno presenečen. Ko nekje živiš vsaj več kot šest mesecev, si lahko ustvariš nekoliko bolj realno sliko. V Romuniji sem odkril veliko stvari, nad katerimi sem bil resnično pozitivno presenečen. Ima izjemno kulturo, odlično hrano, transilvanski svet, Karpate, tudi Črno morje je zanimivo, so pa stvari kot na primer zdravstveni sistem, za katerega si res želiš, da ga ne bi potreboval.«
Gre za romanski narod sredi Balkana.
»Tudi Bukarešto so gradili kot vzhodni Pariz. Transilvanija je, kot sem omenil, zelo nemška. Tam je veliko vasi, kjer so ljudje trojezični. Govorijo nemško, madžarsko in romunsko. Transilvanija je bila do Ceausescuvega časa veliko bolj napredna. Oni so imeli že v času reformacije tri leta obveznega šolstva, ne glede na spol in gmotno stanje posameznika oziroma družine. Nemci, ki so bili izgnani, se sedaj delno vračajo. Nekaj nepremičnin so dobili vrnjenih, nekaj kupujejo na novo. To je bil zelo zanimiv koncept bivanja v vaseh. Grajene so podobno kot v Vojvodini, da se ena vrata držijo druge hiše. Dvorišča, sadovnjaki in njive se potem odpirajo na zadnjo stran. Imeli so tudi več kot 400 t. i. obzidanih cerkva, ki so bile neke vrste utrdbe, ker so jih skozi stoletja napadali z vseh strani. Znotraj tega obzidja je imela vsaka družina tudi neke vrste trezor. V posebni sobici so namreč imeli denar, hrano in največjo vrednost, semena za poljščine. Vsako nedeljo, ko so šli v cerkev, so se ustavili tudi v svoji sobici in vzeli, kar so potrebovali za teden, ki prihaja. Tudi ob napadih na vas so se skrili v to utrdbo in počakali, da napad mine. Znotraj obzidja so živele zgolj tri družine, sodnikova, učiteljeva ter duhovnikova. Okrog štirideset takšnih cerkva je še danes ohranjenih oziroma obnovljenih in delujejo. Te vasi še vedno obstajajo in ena je pod Unescovo zaščito, vključno z makadamom v vasi. Veliko delov Romunije je podobnih Prekmurju, a takemu, kot je bilo pred 20 ali 30 leti, ko se je še gradila osnovna infrastruktura.«
Romunija je tudi turistična in vinska dežela. Mnogi maturanti so jo obiskali. Je turizem še vedno njihov paradni konj?
»Črno morje je še vedno zanimivo, ampak to je res turbo turizem. Ekstremna masovka. To deluje od junija do oktobra. V drugih delih leta je videti ta del zelo opuščen. Imajo dolgo vinsko tradicijo, tudi vrhunska vina. Je pa Moldavija glede vina mogoče še bolj zanimiva, tudi njihovi konjaki. Težava za romunski turizem je zelo slaba predstava o Romuniji po svetu.«
Glede Romunije imamo vsaj neko podobo, o Moldaviji pa ne vemo nič.
»Moldavija je najbolj revna država v Evropi. V Kišinjevu obstaja sloj prebivalstva, tudi ruskih oligarhov, ki so ostali tam in imajo denar, vse drugo pa je velika revščina. Ne morejo si privoščiti nobenih turbulenc, čeprav jih nenehno imajo, so pa hkrati zelo urejen narod. Veliko bolj urejeni in čisti so od Romunov. To vidiš na ulici v mestih in po vaseh. Kot ljudje so zelo srčni, veliko let so bili pod oblastjo različnih sil. V zadnjih letih so naredili velik napredek, saj so skozi volilni proces izvolili predsednico države, ki je ena najbolj izjemnih voditeljic držav na svetu. Že na zahodu je težko biti ženska voditeljica, a biti predsednica Moldavije na vzhodnem robu ob ruski meji je neprimerljivo težje, zato je toliko bolj občudovanja vredno. Maia Sandu je prevzela državo v zelo slabem stanju in jo popeljala na pot proti Evropi. Ravno te dni je Moldavija dobila status kandidatke za članstvo v EU. Tudi predsednica vlade je ženska, Natalia Gavrilita, in ti dve izjemni voditeljici s svojima ekipama usmerjata celotno državo in vzbujata ljudem neko novo upanje.
Oni so res revni in kot država vedno na meji, ali bodo preživeli zimo in kurilno sezono. Evropa jim v zadnjem času kar veliko pomaga, tudi Slovenija. Naš predsednik države Borut Pahor je Moldavijo obiskal lani, letos pa pričakujemo obisk njihove predsednice v Sloveniji. Kot Slovenija pomagamo, kolikor lahko.«
Moldavija je po številu prebivalcev zgolj nekoliko večja od Slovenije.
»Je pa na veliko bolj volatilnem območju sveta. Letošnje leto je še hujše. Odesa je zgolj lučaj stran. Imajo zamrznjen konflikt v regiji Pridnestrje.«
Kako se trenutne varnostne razmere čutijo tako v Romuniji kot v Moldaviji?
»Romunija ima več kot šeststo kilometrov meje z Ukrajino, v vzhodnem delu je nato vmes še Moldavija. Moldavci vstopajo v Romunijo brez težav, pogosta so tudi dvojna državljanstva. Romunija je bila država tranzita za tisoče beguncev iz Ukrajine. Romunija in Moldavija sta veliko ljudi oskrbeli, pomagali smo predvsem Moldaviji, ker je manjša država in je število beguncev pomenilo velik odstotek glede na njihovo število prebivalcev. Brez pomoči bi pokleknili.
Če sem prej omenil, da so Romuni v nekaterih primerih zelo počasni in birokratski, so nas s svojim načinom hitre oskrbe ukrajinskih beguncev navdušili, ker so v nekaj dneh vzpostavili vse, kar so begunci potrebovali. Prve postojanke, ko prideš čez mejo, da prespiš dan, dva in greš potem naprej. Seveda so kasnejši procesi počasnejši, predvsem glede vključevanja otrok v šolo, ker je tukaj jezikovna ovira. Ukrajinski (pa tudi ruski) jezik sta na primer našemu bližje kot romunskemu. Romunija pomaga Ukrajini na različne načine, trenutno potekajo veliki napori, da se iz Ukrajine prepelje žito. Obstaja težnja, da bi se zahod prikazal kot krivec za prehransko krizo tudi drugod, kar pa ni res. Zaradi tega se vlaga veliko naporov, da se ta žita tudi prek Romunije pripeljejo tja, kamor so namenjena. Doslej je šlo po drugih poteh, ne prek Romunije, zdaj pa naj bi šlo tudi prek Romunije. Tukaj je kar nekaj logističnih ovir, že železniški tiri so v Ukrajini širši kot v Romuniji in Evropi. Vlaka ne moreš kar tako poslati naprej. Mejni prehodi niti fizično niso zgrajeni tako, da bi bili namenjeni prehodu velikih tovornjakov. Tudi pristanišče v Constanti (Romunija) ima svoje omejitve. Trenutno Romunija počne vse, da bi tudi infrastrukturo prilagodila tem potrebam. Kot vemo, je žetev pred vrati in lanske zaloge je treba pred njo izvoziti po svetu. Zdaj se pojavljajo tudi nove težave, tudi trgovina z ljudmi, vprašanje nadomestnih mater in podobno.«
Koliko je Slovenija prisotna v Romuniji?
»Slovenija je prisotna na različne načine. Romunija nam je tudi fizično blizu. Skozi Madžarsko prideš do severa Romunije v slabih petih urah, do Bukarešte pa potrebuješ dobrih trinajst ur. Veliko podjetij posluje, ne da bi potrebovali nas kot veleposlaništvo, saj sta obe državi članici EU. Za nekatere vemo, za nekatere pa smo izvedeli predvsem v času korone, ko je bila okrnjena fizična prisotnost in so nas prosili za pomoč. Tako smo dobili nekaj več informacij tudi o dejavnostih podjetij, ki niso fizično prisotna. Fizično so prisotni Krka, Studio Moderna, Unior, Viator Vektor, Perutnina Ptuj in še kar nekaj podjetij. So pa tudi manjša podjetja, na primer podjetje z zahoda Slovenije, ki dela velike pekarne, izvaja projekte v Romuniji, pa slovenska tehnologija zorilnic tropskega sadja. Ravnokar se nam obeta tudi fantastična pomurska naložba, podjetje Panorganix gradi nov rastlinjak v bližini madžarske meje. Tudi nekdanja Kema, zdaj Murexin, je prisotna. Naštel sem jih samo nekaj, gotovo sem koga pozabil.«
Kje vidite priložnost za Pomurje?
»Zelo smo si podobni z vidika kmetijstva, tudi turizem ima potencial, ker smo tudi mi tip turistov, ki ne sedi zgolj na enem mestu. Veliko različnih stvari, term, samostanov je mogoče videti, jasno tudi vinskih destinacij. Bukarešta je pač veliko mesto, veliko visokokvalificiranih delavcev na področju informacijskih tehnologij iz vsega sveta je tukaj. Priložnosti so tudi za gradbeništvo, ker se izjemno veliko gradi. Tudi za nišne panoge je veliko priložnosti, ker je Romunija velik trg. Na primer slovensko podjetje Incom iz Ajdovščine je s svojimi sladoledi prisotno v vseh pomembnih trgovskih sistemih.«
Kakšni pa so Romuni kot turisti? Mi poznamo samo tiste, ki se vozijo s kombiji mimo. Kam hodijo Romuni na dopust?
»Radi gredo v gore. Govorim o srednjem razredu. Oni imajo veliko koč, domov, tudi če nimajo avtomobila, se pripeljejo z vlakom in gredo naprej peš. Radi gredo naokoli. Tudi sonce imajo zelo radi, vmes vidiš kraje, kjer se sredi poletja sončijo na travniku, čeprav v bližini ni bazena. Glede na velikost države pa je tudi veliko tistih, ki imajo res veliko denarja. Že če pogledamo vozni park, lahko dobiš predstavo o tem. Če postane med temi ljudmi nekaj popularno, potem sledijo vsi in so za to pripravljeni plačati zelo veliko. Tukaj je izjemno veliko priložnosti za slovenski butični turizem. Naš cilj je, da bi te Romune na poti na potovanje in počitnice v Italijo, Avstrijo, Francijo za dva do tri dni pritegnili v Slovenijo.«
Kako se povezujete z drugimi slovenskimi diplomati po svetu?
»Slovenska diplomatska predstavništva so precej majhna. S kolegi po svetu se tako ne povezuješ toliko generacijsko, ampak bolj regijsko, z ljudmi, ki so v regiji, in s kolegi, ki počnejo podobne stvari. Konzuli na primer imamo zelo dobro sodelovanje, delimo si informacije. To smo še okrepili v času korone, ko smo začeli uporabljati tudi digitalna orodja za hitro komunikacijo v realnem času. Se ti zgodi, da je nekdo na poti iz Argentine, čez London, Dunaj in letalo pristane v Bukarešti, on pa je bil namenjen v Slovenijo. Tako hitro komuniciramo, kaj je kje možno, kateri dokumenti so potrebni in tako naprej. Stranka dobi hitro in točno informacijo.«
Je to tudi prednost majhnih ekip, da ste bolj fleksibilni?
»Slovenska veleposlaništva so zelo majhna, zato gre za miselnost nekega majhnega podjetja, kjer sicer imamo formalne funkcije, vendar imaš hkrati tudi deset različnih vlog. Tukaj v večini ni toliko delitev kot na velikih veleposlaništvih mnogih drugih držav. Prav zato niti nimaš časa, da bi se povezoval generacijsko, temveč vsebinsko, praktično. Npr. s konzulko v Budimpešti imava veliko skupnih primerov, ker veliko podjetij, ki delajo v Romuniji, dela tudi na Madžarskem. Po drugi strani pa imajo npr. v Buenos Airesu veliko tradicionalno slovensko skupnost in imajo več dela z osebnimi dokumenti, državljanstvi in podobno. Tega mi nimamo toliko.«
Pri multilaterali je pomembno združevanje majhnih.
»Da, zelo dobro sodelujemo na vseh ravneh in pri vseh teh projektih. Tudi kulturno veliko sodelujemo, Edvard Clug je na primer zelo znan v Sloveniji, znamenit projekt je bil tudi naselitev karpatskih risov v Sloveniji. Najbolj eksotična konzularna stranka, ki smo jo imeli v času koronavirusa, je bil ris, ki ga je bilo treba seliti iz Romunije v Slovenijo.«
Se še naprej vidite v diplomaciji?
»Mene vse zanima, in če si radoveden človek, je diplomacija kar pravšnja dejavnost. Tukaj se nenehno dogaja kaj novega. Novi ljudje, nove kulture, novi primeri. A se ti vsakič, ko si sredi neke vsebine oz. na neki lokaciji, zdi tisto tam, kar spremljaš, najpomembnejše. (smeh) Če si v New Yorku na OZN, se ti zdi tisto najbolj pomembno, ko si v Ljubljani, se ti zdi, da imaš ves svet na dlani. Meni je zanimivo spoznavati nove ljudi, primerjati, kako nekatere države rešujejo posamezen problem in ali lahko to dobro prakso uporabiš sam. S tem širiš obzorja. Tudi za otroke se mi zdi koristno, da potujejo po svetu. V New Yorku sem bil sam, v Parizu sva imela prvega dojenčka, v Bukarešto smo prišli z drugim dojenčkom. Najina fanta sta zelo prilagodljiva, strpna in odprta do vseh ljudi in kultur. Po drugi strani pa je tudi konzularno delo, ko rešujemo konkreten primer posameznika, veliko zadoščenje. Nekdo pride službeno v državo, kjer delaš, in izgubi potni list ter ima čez nekaj ur letalo za domov in mu seveda poskušaš čim prej pomagati. Ali pa ko kakšno podjetje naleti na birokratsko oviro. V veliko primerih to niso usodne stvari, mogoče je včasih zgolj rešitev, da povežeš nekoga z nekom, in stvari stečejo, kot je treba. Spet drugič gre za smrtno nevarnost, ljudi obiščeš na urgenci ali v zaporu. Na eni strani si predstavnik države Slovenije v državi gostiteljici, komuniciraš stališča države, po drugi strani pa povezuješ kulturo in rešuješ konkretne težave. Ta naša mala veleposlaništva so prav zato zanimiva, res je, da se moraš včasih med dnevom ustaviti in se vprašati, kaj trenutno počneš, ker si hkrati počel več vsebinsko različnih stvari, po drugi strani pa imaš odličen vpogled v celoto. Imaš celovito predstavo o tem, kaj počne tvoja država. Zdaj imam v diplomaciji za seboj trinajst let in za zdaj nikakor ne bi zamenjal poklica.«
Za to delo moraš biti človek, ki mu ta način ustreza.
»Ko delaš na predstavništvih pri mednarodnih organizacijah, sediš veliko časa na zasedanjih in zagovarjaš stališča Slovenije, ko delaš na bilateralnem predstavništvu v državi, pa se ukvarjaš s tisto državo. Skozi kariero tako počneš različne stvari. Zgodbe tipičnega dneva diplomata so skozi celotno kariero ekstremno različne.«