Po besedah glavne in odgovorne urednice Marijane Sukič se je zgodba o časopisu Porabje začela pisati jeseni leta 1990, v času, ko je bila ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem (ZSM). Ta si je med svojimi prvimi nalogami zadala, da Slovenci na Madžarskem dobijo lastni časopis. V okviru Demokratične zveze južnih Slovanov je sicer izhajal časopis Narodne novine, a je bila Slovencem v njem namenjena le ena stran, kvečjemu dve. »Kmalu po ustanovitvi zveze, ko še nismo imeli svojih prostorov, poleg tega smo bili še vsi zaposleni na svojih prejšnjih delovnih mestih, sama v monoštrskem kulturnem centru, smo začeli pripravljati prvo številko časopisa. Bilo je malo pred božičem, ko sva s Katarino Hirnök na pisalnem stroju začeli pretipkavati prve članke. Glede na to, da je imel stroj samo madžarske črke, sva morali strešice dodajati ročno,« se spominja Marijana Sukič in poudari pomoč novinarjev in drugih strokovnjakov iz Prekmurja, ki so veliko prispevali k temu, da je prva številka Porabja ugledala luč sveta. Pri njih namreč takrat še niso imeli nikogar z novinarskimi izkušnjami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Prva številka Porabja, ki bi morala iziti dan pred slovenskim kulturnim praznikom, je prišla med bralce teden dni pozneje, 14. februarja, na valentinovo. »Ne vem, ali bi si lahko izbrali lepši dan za rojstni dan našega časopisa, kot je dan ljubezni. V našem časopisu se zrcali vsa naša ljubezen, do maternega jezika, pisane besede in slovenstva. Bili smo zelo srečni, ko je direktor soboške tiskarne Aleksander Krpič k nam v Monošter osebno pripeljal izvode prve številke Porabja.« Pred 30 leti še ni bilo računalnikov in druge moderne tehnike, zato so časopis pripravljali v veliko zahtevnejših okoliščinah kot danes. »Sploh v prvem obdobju je bilo tako, da si moral telefonski klic v Slovenijo naročiti prek Budimpešte. Največkrat je bilo potem treba čakati tudi po nekaj ur, da si priklical tiskarno v Murski Soboti ali sodelavce Vestnika, kjer so nam na začetku veliko pomagali tudi pri tehničnem urejanju časopisa. To je bil tudi razlog, da sem sprva vsak drugi teden dan ali dva preživela v Murski Soboti. V tistem obdobju smo se velikokrat šalili, da bi potrebovali golobe pismonoše, da bi prenašali naša sporočila med Monoštrom in Mursko Soboto.« Čeprav velikokrat ni bilo lahko, sogovornica z obžalovanjem ugotavlja, da so »bili to vendarle lepi časi, velikokrat lepši, kot so danes, saj smo imeli veliko osebnih stikov, tako s kolegi kot z drugimi ljudmi iz Prekmurja. Več je bilo časa za pogovore, zdaj gre vse zelo na hitro, velikokrat je stik vzpostavljen le prek elektronske pošte.«
V časopisu uporabljajo knjižno slovenščino in porabsko narečje, na začetku je bilo nekaj krajših besedil tudi v madžarskem jeziku. »Ko smo se pogovarjali, v katerem jeziku bomo pisali, sem sama vztrajala pri tem, da morajo biti teksti tudi v domačem narečju. Zelo dobro sem se zavedala, da bodo naši najbolj zvesti bralci tisti ljudje, ki nikoli niso imeli pouka knjižne slovenščine, zato je domača govorica zanje materni jezik. Med jezikoslovci v Sloveniji je bilo veliko takih, ki so temu nasprotovali, ampak mi smo bili prepričani, da smo se odločili prav. V prvih nekaj številkah je bilo res tudi nekaj člankov oziroma povzetkov v madžarskem jeziku, ampak smo kar hitro ugotovili, da bodo bralci, sploh mlajša generacija, ki jim je bližje madžarščina kot katera koli zvrst slovenskega jezika, prebrali samo madžarske tekste in se ne bodo potrudili, da bi prebirali slovenske, zato smo madžarščino opustili,« je pojasnila Sukičeva in dodala, da je nekaj prvih številk izšlo na šestih straneh, konec leta 1991 so dodali še dve strani. Kar nekaj časa je časopis izhajal vsak drugi teden, leta 2005 pa je postal tednik, ki je najprej izhajal še vedno na osmih straneh, od leta 2017 pa jih ima dvanajst.
V Porabju so se že od vsega začetka zavedali, da je pomembno pritegniti tudi otroke in mladino. V prvih letih je bila ena stran časopisa namenjena njim, potem pa so se nekaj časa šolarji bolj slabo odzivali na njihovo povabilo, da kaj napišejo. Ob pomoči učiteljic in vzgojiteljic asistentk so v zadnjih dveh letih spet začeli bolj aktivno sodelovati s šolami in vrtci. »Čeprav je bilo zaradi epidemije leto 2020 težko, nam je ob veliki pomoči učiteljice Valentine Novak uspelo izdati dve otroški prilogi na štirih straneh z naslovom Mlado Porabje. Objavili smo spise in tudi slike učencev in malčkov iz vrtcev. Naš cilj je, da na ta način pritegnemo tudi starše teh otrok, tiste mlade ljudi, ki so morda malo manj navezani na naš časopis, kot so bili še njihovi starši, babice in dedki,« je poudarila sogovornica, ki si želi, da bi, potem ko ne bomo več v primežu epidemije, imeli zadosti gradiva, da bi polnili časopisne strani. »Vsekakor je naša želja, da bi s svojimi vsebinami postali bolj prisotni tudi na spletu, saj vemo, da mlada generacija danes do informacij več ali manj prihaja predvsem z brskanjem po spletu,« je svoje misli zaokrožila Marijana Sukič.
Založnik časopisa Porabje, ki trenutno 70 odstotkov potrebnih sredstev za svoje delovanje dobiva od madžarske države, preostali del pa prispeva Slovenija (v 90. letih prejšnjega stoletja je bilo ravno obratno), je še vedno ZSM. »Ko je začelo Porabje izhajati, sem bila študentka na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Pri predmetu dialektologija smo velikokrat analizirali članke iz časopisa. Spomnim se tudi svoje babice, ki je z velikim veseljem prebirala predvsem članke, napisane v narečju,« je poudarila predsednica ZSM Andrea Kovacs, ki poleg informativne vloge, ki jo ima narodnostni tednik, poudarja tudi, da z njegovo pomočjo »bralci spoznavajo zgodovino in kulturno tradicijo Porabja. Glede jezika moramo priznati, da časopis v veliki meri prispeva k temu, da se ohranja narečje, obenem pa je prisotnost knjižnega jezika pri marsikaterem bralcu pripomogla k obogatitvi njegovega besednega zaklada.« ZSM podpira tudi načrte uredništva, da se v prihodnje več pozornosti nameni mladim. »Vsekakor si bomo tudi v naši organizaciji prizadevali, da se tednik razvija naprej,« je še dejala Andrea Kovacs.