Obiskovalcem sproščenega večera je ob dobri kapljici predaval o slovenski, pa tudi prekmurski kulinariki, kot jo poznajo v Združenih državah Amerike (ZDA). Tam sta najbolj prepoznavni slovenski jedi kranjska klobasa in potica, ki ji rečejo tudi kraljica, potem pa še krvavice, pečenice, prekmurska gibanica, polenta, pražen krompir, zavitki in druge. »Ko so Slovenci prihajali v Ameriko, so s sabo prinesli recepte, tako da imamo sedaj hibridne ameriško-slovenske recepte,« pravi Valenčič, ki doda, da so Slovenci prihajali čez lužo od sredine 19. stoletja, večinoma iz Bele krajine, Prekmurja, Primorske ter Dolenjske. »Polka, vino, potica, klobasa in stari slovenski recepti nas združujejo, saj smo povsod po Ameriki. To je kot neka kulturna nuja,« pojasni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
V širši okolici Clevelanda živi dva milijona ljudi, predavatelj pa ocenjuje, da jih je okrog 80 tisoč slovenskega rodu, gre že za četrto ali peto generacijo. »Mnogim je Slovenija samo koncept, o katerem jim je pripovedovala babica, izkušnje pa nimajo nobene. Nikoli še niso bili v Sloveniji, je pa res, da se jih vedno več odpravi na obisk,« pove in pristavi, da se kljub temu počutijo kot zavedni Slovenci, ki jih združujeta glasba in hrana, sploh ob večjih praznikih. Jedi pripravljajo po receptih, ki so se ohranili do danes, vendar jih tudi modernizirajo ali iščejo morebitne bližnjice. Vsi poznamo klasičen »štrudelj«, po besedah Valenčiča imajo v ZDA, tako kot pri nas, radi jabolčne, češnjeve in sirove. Ena od Slovenk v Minnesoti jih pripravlja kar z arašidovim maslom ter marmelado, poznajo pa tudi take z rikoto in špinačo ter rabarbaro in jagodami. »Bližnjice pa iščemo predvsem pri stvareh, ki jih nimamo časa pripravljati, recimo pri paradižnikovi omaki. To raje kupimo.«
Od gibanice do bujte repe
»V ZDA so danes v trendu regionalni okusi ter okusi drugih narodnosti,« pravi samouk slovenščine. Ker imajo v Clevelandu tudi prekmurski klub, v katerega zahajajo naši rojaki, ob druženjih pripravljajo tradicionalne prekmurske dobrote. Poznajo prekmursko gibanico in bujto repo.
Zunaj večjih mest imajo poletna letovišča, kjer ob koncih tedna pripravljajo piknike, zadnja leta pečejo tudi čevapčiče. »Mi smo odrasli v slovenski skupnosti. Ali je bila na meniju kranjska klobasa ali rostbif, ob petkih pa ocvrta riba. Moja starejša sestra do 16. leta sploh ni jedla v restavraciji. Ko je šla s prijateljicami prvič na kosilo v ameriško restavracijo in so ji dali natisnjen meni, ga ni poznala, ni vedela, kaj z njim narediti, tako da so ji morali dopovedati, da si lahko izbereš tudi druge jedi,« opisuje Joe, ki doda, da so si slovenske skupnosti po ZDA podobne. V vseh stoji velika cerkev, okrog nje pa so hiše. Od nekdaj so imele gostilne, dvorane ter razne sejne sobe. Ustanavljali so pevske zbore, dramska društva, čitalnice, šole slovenščine in angleščine in to njihovi potomci po Valenčičevih besedah ohranjajo še danes.
Povedal je tudi, da je v ZDA veliko slovenskih pekarn, mesnic in gostiln. »Gostilničarji so bili sploh pomembni, tako kot po slovenskih vaseh. Slovenska gostilna je imela prenočišča za delavce, skrbeli so za njihovo prehrano, lastnik je bil pogosto tudi njihov tolmač.« Vseskozi pa ameriški Slovenci in njihovi potomci slavijo kuharice, ker ohranjajo njihovo kulturno identiteto. Marsikatera kuharica je za štedilnikom aktivna tudi takrat, ko jih šteje krepko čez 90 let. Gospodinje pripravljajo tudi doma narejene rezance, pečejo potice, zavitke, jih ob posebnih priložnostih prodajajo, zbrana sredstva pa podarijo kateremu od slovenskih klubov. Imajo tudi navado, da ob plesnih prireditvah cvrejo krofe, nekateri imajo skrivne sestavine, ki jih nikomur ne želijo izdati. »Marsikateri recept, po katerem mi še kuhamo, je v Sloveniji že skorajda pozabljen. Lani, ko smo imeli festival kranjskih klobas, me je eden od časopisov prosil za kak jesenski recept, ki vsebuje klobase. Dal sem jim recept moje mame, ki je pogosto kuhala joto, in vsi so bili navdušeni nad njo,« pove Valenčič, čigar starši so se v Ameriko preselili iz okolice Ilirske Bistrice. Ob tem se je pošalil, da je zaradi recepture postal prava zvezda.