Ustavimo se najprej pri molitvenih obrazcih iz rokopisnega obdobja (10.–15. stol.) in starejših slovenskih tiskanih obrednih besedilih do srede 19. stoletja. Zanimiva je recimo že različna obredna terminologija osrednjeslovenskega in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika ob koncu 18. stoletja, o čemer piše dr. Martina Orožen. Opazna je v najstarejših molitvenih obrazcih, kot so očenaš, spoved in vera, ter je posledica različnih narečnih zasnov, zgodovinskih sociolingvističnih dejavnikov (pokristjanjevanje Slovencev iz Ogleja in Salzburga, slovansko bogoslužje v Kocljevi Panoniji 867–874), metod pokristjanjevanja in bogoslužja (zahodna upošteva narodni jezik delno, vzhodna v celoti). Ob tem je zahodni slovenski kulturni prostor prilagajal in kalkiral nemško-latinsko izrazje in skladnjo, vzhodni pa je dosledno »slovenil« grško ter ohranjal starejše latinsko (križ, oltar, zakrament: svetba).
Najpomembnejša prelomnica za prekmurščino je bila nedvomno v 18. stoletju, ko sta delovala Števan in Mikloš Küzmič in s svojimi deli postavila temelje prekmurskega knjižnega jezika. Besedila tega obdobja zajemajo v nasprotju z besedili osrednjega knjižnega jezika izvirno slovensko izrazje. Ob njem se v manjšem številu pojavljajo madžarizmi (npr. varoš, püšpek, kinč, tanač idr.), nekaj je tudi nemčizmov, ki so jih uporabljali predvsem kot sopomenke (npr. kaštiga, vandrati, trošt, ošpotavati, mantrník idr.). V besedju se izraža tudi velika stopnja ujemanja prekmurskih nabožnih besedil s kajkavskimi. Ti izrazi se razlikujejo predvsem po glasovni realizaciji (npr. prekmursko skuza : kajkavsko suza, vízem : vuzem, vöra : ora idr.), tudi po besedotvornih vzorcih istih besednih vrst (npr. oča : otec, kmica : temnost, püstina : puščína, soudba : osudjenje idr.). Kako lahko utemeljimo sorodnost? Obe knjižni različici – kajkavska z začetki v 16. stoletju in prekmurska iz 18. stoletja – sta nastali kot knjižni »nadstavbi« na območju narečno razčlenjene t. i. panonske slovenščine. Zelo zanimivo je dejstvo, da so tudi Madžari v obdobju pokristjanjevanja prevzeli del prvotnega »staroslovenskega« verskega besedja (npr. krьstъ = kereszt, hvala = hála, popъ = pap), vendar se o tem zelo redko piše in razpravlja.
Nouvi zakon velja za najobširnejše in najpomembnejše delo prekmurskega slovstva. Napisal ga je Števan Küzmič, prvič pa je bil natisnjen leta 1771 v Halleju v Nemčiji. Izšlo je tudi nekaj ponatisov: 1817. v Požunu (Bratislava), 1848. v Kisegu (Köszeg), 1883. na Dunaju in 1928. v Beogradu. Pomen tega dela ni bil le verski, ampak je to bila in je slovenskim evangeličanom še danes glavna verska knjiga (poleg pesmaric). To delo je tudi močno vplivalo na nadaljnji razvoj slovstva v prekmurščini – ne le kot pripomoček in vzor, ampak tudi kot izredna jezikovna stvaritev v narečju, v katerem je bilo do takrat napisanih le nekaj knjižic. Delo ima tudi splošni kulturni in narodnostni pomen – posebej Predgovor, ki ga je sicer napisal Jožef Torkoš (»šopronski farar«), vendar je vsaj pri odstavkih o Slovencih in slovanskih prevodih Svetega pisma sodeloval tudi Küzmič. Predgovor je natisnjen samo v prvi izdaji Nouvega zakona, v naslednjih ga ni več.
Küzmičev prevod in njegovi uvodi k posameznim svetopisemskim knjigam obsegajo 854 strani. V njih se je uveljavil njegov samostojni slog. Prevodu Nouvega zakona je dodan Nedelni i Svétešni Evangyeliomov i Epištol Kazáč, ki mu sledijo Ništere z Staroga Zákona vö vzéte Epištole in Molitvi na vsáko Nedelo i Svétek. Po izročilu, ki ga je tudi Mikloš Küzmič sporočil škofu Szilyju, naj bi Števan Küzmič prevedel tudi Staro zavezo, kar je zelo verjetno, ni pa ohranjenega dokaza (Novak, 1976).
Števan Küzmič je glavni pisatelj prekmurskih evangeličanov. Izšel je z ravenskega območja; rodil se je v Strukovcih leta 1723. Najprej se je šolal v Kančevcih in Radgoni, nato pa od leta 1733 v evangeličanski višji šoli v Sopronu, od leta 1739 v Györu in od leta 1744 v Požunu na liceju. Tam se ni učil le predpisanih predmetov, temveč se je seznanil tudi s slovaškim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom. Pomembni so bili tudi nekateri njegovi stiki s slovaškimi učitelji in sošolci, saj so nekateri postali podporniki njegovega dela.
Leta 1751 je prišel v Čobin (Nemescso) in postal kot naslednik Mihaela Severja učitelj v latinski šoli. Tu je napisal neohranjeni prekmurski mali katekizem (1752.?), abecednik in čitanko (1753.?) ter madžarsko aritmetiko in razgovore o sedmih veroizpovedih Colloquia. Ohranjena pa je njegova najobsežnejša knjiga iz tega časa Voere krsztsánszke krátki návuk cziszte rejcsi bo'ze.
Kasneje se je odzval vabilu prekmurske evangeličanske naselbine v šomodski županiji in sredi leta 1755 prevzel službo pastorja v kraju Šurd. K temu ga je nagnil verski nagib, pa tudi skrb za komaj pred dobrimi tremi desetletji tam naseljene rojake v enajstih delno slovenskih krajih, kjer je imel tudi vernike nemškega in madžarskega jezika. Tu je deloval v težkih družinskih in zunanjih razmerah (napadi, zasliševanja), dokler ni sam začel bolehati za naduho. Umrl je 22. 12. 1779, pokopan pa je bil na šurdskem pokopališču, ki je že opuščeno. Verjetno si je tudi sam sestavil latinski nagrobni napis, ki govori o njegovem življenju in delu. To je bila v tistih časih navada. Predelal in dopolnil ga je njegov rojak Mihael Bakoš, ki je po Küzmičevi smrti prevzel njegovo duhovniško službo v Šurdu. Prav v letih v Šurdu je Küzmič napisal tudi Nouvi zakon.
Küzmičev Nouvi zakon je velika zbirka besed prekmurskega narečja v obliki ravensko-goričanskega govora, med katerimi so mnoge stare, drugod redke ali neznane slovanske besede. V njegovem živem ljudskem jeziku pa se najdejo tudi tujke: madžarske, nemške, grške, latinske, kajkavske (npr. vcſinijo – inf. vcſiniti iz učiniti (storiti, narediti) proti delati (nedovršnik); besedotvorno nadigno – inf. nadigniti iz nadignuti (povzdigniti)). Težko je za vsako besedo povedati, ali je kajkavska ali pa so jo že prej uporabljali tudi v prekmurščini. Küzmič je znan tudi po svojih neologizmih; to so na novo ustvarjene besede (npr. s pripono -ec, -avec: odavec, istinec, vodec …, s pripono -ost samostalniki ž. sp. s pomenom lastnosti ali stanja: punost, smoutnost …).
Najpomembnejša prelomnica za prekmurščino je bila nedvomno v 18. stoletju, ko sta delovala Števan in Mikloš Küzmič in s svojimi deli postavila temelje prekmurskega knjižnega jezika. Besedila tega obdobja zajemajo v nasprotju z besedili osrednjega knjižnega jezika izvirno slovensko izrazje. Ob njem se v manjšem številu pojavljajo madžarizmi (npr. varoš, püšpek, kinč, tanač idr.), nekaj je tudi nemčizmov, ki so jih uporabljali predvsem kot sopomenke (npr. kaštiga, vandrati, trošt, ošpotavati, mantrník idr.). V besedju se izraža tudi velika stopnja ujemanja prekmurskih nabožnih besedil s kajkavskimi. Ti izrazi se razlikujejo predvsem po glasovni realizaciji (npr. prekmursko skuza : kajkavsko suza, vízem : vuzem, vöra : ora idr.), tudi po besedotvornih vzorcih istih besednih vrst (npr. oča : otec, kmica : temnost, püstina : puščína, soudba : osudjenje idr.). Kako lahko utemeljimo sorodnost? Obe knjižni različici – kajkavska z začetki v 16. stoletju in prekmurska iz 18. stoletja – sta nastali kot knjižni »nadstavbi« na območju narečno razčlenjene t. i. panonske slovenščine. Zelo zanimivo je dejstvo, da so tudi Madžari v obdobju pokristjanjevanja prevzeli del prvotnega »staroslovenskega« verskega besedja (npr. krьstъ = kereszt, hvala = hála, popъ = pap), vendar se o tem zelo redko piše in razpravlja.
Nouvi zakon Števana Küzmiča
Preidimo v 18. stoletje: takrat je v Prekmurju prišlo do knjižnega razmaha, najprej so knjižno dejavnost razvijali protestanti, nato še katoličani. V tem obdobju so nastala mnoga pomembna dela. Leta 1715 je izšla prva knjiga v prekmurščini Mali katechismus, ki ga je Franc Temlin, evangeličanski duhovnik, prevedel iz madžarščine. V tem stoletju sta izšli še dve pomembni deli: Szvéti evangyeliomi Mikloša Küzmiča in Nouvi zakon Števana Küzmiča.Nouvi zakon velja za najobširnejše in najpomembnejše delo prekmurskega slovstva. Napisal ga je Števan Küzmič, prvič pa je bil natisnjen leta 1771 v Halleju v Nemčiji. Izšlo je tudi nekaj ponatisov: 1817. v Požunu (Bratislava), 1848. v Kisegu (Köszeg), 1883. na Dunaju in 1928. v Beogradu. Pomen tega dela ni bil le verski, ampak je to bila in je slovenskim evangeličanom še danes glavna verska knjiga (poleg pesmaric). To delo je tudi močno vplivalo na nadaljnji razvoj slovstva v prekmurščini – ne le kot pripomoček in vzor, ampak tudi kot izredna jezikovna stvaritev v narečju, v katerem je bilo do takrat napisanih le nekaj knjižic. Delo ima tudi splošni kulturni in narodnostni pomen – posebej Predgovor, ki ga je sicer napisal Jožef Torkoš (»šopronski farar«), vendar je vsaj pri odstavkih o Slovencih in slovanskih prevodih Svetega pisma sodeloval tudi Küzmič. Predgovor je natisnjen samo v prvi izdaji Nouvega zakona, v naslednjih ga ni več.
Küzmičev prevod in njegovi uvodi k posameznim svetopisemskim knjigam obsegajo 854 strani. V njih se je uveljavil njegov samostojni slog. Prevodu Nouvega zakona je dodan Nedelni i Svétešni Evangyeliomov i Epištol Kazáč, ki mu sledijo Ništere z Staroga Zákona vö vzéte Epištole in Molitvi na vsáko Nedelo i Svétek. Po izročilu, ki ga je tudi Mikloš Küzmič sporočil škofu Szilyju, naj bi Števan Küzmič prevedel tudi Staro zavezo, kar je zelo verjetno, ni pa ohranjenega dokaza (Novak, 1976).
Števan Küzmič je glavni pisatelj prekmurskih evangeličanov. Izšel je z ravenskega območja; rodil se je v Strukovcih leta 1723. Najprej se je šolal v Kančevcih in Radgoni, nato pa od leta 1733 v evangeličanski višji šoli v Sopronu, od leta 1739 v Györu in od leta 1744 v Požunu na liceju. Tam se ni učil le predpisanih predmetov, temveč se je seznanil tudi s slovaškim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom. Pomembni so bili tudi nekateri njegovi stiki s slovaškimi učitelji in sošolci, saj so nekateri postali podporniki njegovega dela.
Leta 1751 je prišel v Čobin (Nemescso) in postal kot naslednik Mihaela Severja učitelj v latinski šoli. Tu je napisal neohranjeni prekmurski mali katekizem (1752.?), abecednik in čitanko (1753.?) ter madžarsko aritmetiko in razgovore o sedmih veroizpovedih Colloquia. Ohranjena pa je njegova najobsežnejša knjiga iz tega časa Voere krsztsánszke krátki návuk cziszte rejcsi bo'ze.
Kasneje se je odzval vabilu prekmurske evangeličanske naselbine v šomodski županiji in sredi leta 1755 prevzel službo pastorja v kraju Šurd. K temu ga je nagnil verski nagib, pa tudi skrb za komaj pred dobrimi tremi desetletji tam naseljene rojake v enajstih delno slovenskih krajih, kjer je imel tudi vernike nemškega in madžarskega jezika. Tu je deloval v težkih družinskih in zunanjih razmerah (napadi, zasliševanja), dokler ni sam začel bolehati za naduho. Umrl je 22. 12. 1779, pokopan pa je bil na šurdskem pokopališču, ki je že opuščeno. Verjetno si je tudi sam sestavil latinski nagrobni napis, ki govori o njegovem življenju in delu. To je bila v tistih časih navada. Predelal in dopolnil ga je njegov rojak Mihael Bakoš, ki je po Küzmičevi smrti prevzel njegovo duhovniško službo v Šurdu. Prav v letih v Šurdu je Küzmič napisal tudi Nouvi zakon.
Küzmičev Nouvi zakon je velika zbirka besed prekmurskega narečja v obliki ravensko-goričanskega govora, med katerimi so mnoge stare, drugod redke ali neznane slovanske besede. V njegovem živem ljudskem jeziku pa se najdejo tudi tujke: madžarske, nemške, grške, latinske, kajkavske (npr. vcſinijo – inf. vcſiniti iz učiniti (storiti, narediti) proti delati (nedovršnik); besedotvorno nadigno – inf. nadigniti iz nadignuti (povzdigniti)). Težko je za vsako besedo povedati, ali je kajkavska ali pa so jo že prej uporabljali tudi v prekmurščini. Küzmič je znan tudi po svojih neologizmih; to so na novo ustvarjene besede (npr. s pripono -ec, -avec: odavec, istinec, vodec …, s pripono -ost samostalniki ž. sp. s pomenom lastnosti ali stanja: punost, smoutnost …).
