V življenju se večkrat srečamo z izzivi in takrat se je treba kar hitro odločiti, ali se bomo z njimi spopadli in jih izkoristili ali pustili, da gredo mimo nas. Glasbeni pedagog ni dolgo razmišljal, ko je izvedel za možnost poučevanja na Kitajskem. Sprva je sprejel službo v šoli v mesto Hangčou, sedaj pa je zaposlen na mednarodni šoli v Šenženu, na jugu Kitajske. Z njim smo se pogovarjali o življenju v večmilijonskih mestih, o razlikah in podobnostih šolstva v domovini in na Daljnem vzhodu ter o tem, kako se je kot Evropejec znašel v kulturno povsem drugačni državi.
Kako ste se kar naenkrat znašli na Kitajskem in kako se je vaša tamkajšnja zgodba začela?
»Tako, da sem naokrog igral glasbo. S kvintetom Piazzolleky smo imeli tam prvo turnejo leta 2017, na prehodu iz leta 2018 v 2019 sem šel na Kitajsko s simfoničnim orkestrom iz Celovca. Takrat sem spoznal učitelja glasbe, ki je prej služboval v Ljubljani, in po koncertu nam je predstavil zanimivo karierno pot, ki jo je tam ustvaril. Pokazal je zanimanje zame, ker sem bil glasbeni pedagog. Težko si je zamisliti, ampak ideja me je pritegnila. Nikoli prej v življenju si nisem mislil ali imel ideje, da bi šel v službo na Kitajsko. A po spletu okoliščin se je ponudila priložnost in če je ne bi izkoristil, bi me to pozneje razjedalo.«
Zdaj ste na Kitajskem peto leto in na drugi šoli?
»Res je, v letošnjem šolskem letu sem začel delati na drugi šoli, v Šenženu. V mednarodnem šolstvu ne poznajo pogodb za nedoločen čas kot pri nas v Sloveniji, kjer je sistem zaposlovanja precej unikaten. To sem spoznal iz pogovorov z ljudmi iz vsega sveta, ki so na Kitajskem. Dobiš pogodbo za tri, pet let, potem pa službo zamenjaš ali podaljšaš pogodbo.«
Ste se morali naučiti kitajsko ali v celoti poučujete v angleščini?
»Na mednarodnih šolah poučujemo v angleščini, kitajščina pa mi gre bolj slabo. Naš delovnik je navadno od 7.45 do 18.30 ali še dlje, tako da v službi preživim veliko časa. S sodelavci v šoli ali tistimi, s katerimi se družim sicer, se pogovarjam angleško, tako da tudi to ne vpliva na to, da bi se bolje naučil tujega jezika. Sploh kitajščine. Logika tega jezika je čisto drugačna od logike indoevropskih jezikov. Če bi pet let živel v Španiji ali na Nizozemskem, bi se jezika verjetno v tem obdobju naučil, s kitajščino pa je drugače. Jezik, fonetika, način izražanja, vse.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
No, naj povem, da se kakšne osnovne stvari znam zmeniti. Sicer pa je tako, da vsak tujec, ki se je je dobro naučil, je moral najeti inštruktorja in konkretno poprijeti za delo. Če so imeli strašno željo, so po petih letih že kar tekoče govorili, so pa delali drugače ali imeli več interesa. Pri meni ni tako, da tega nimam, ampak tudi časovno je učenje težko uskladiti s službo.«
Poučujete pretežno domačine ali mednarodno mladino?
»Tu, kjer delam, so bolj domačini. Mednarodna mladina je dosti bolj razpršena po zasebnih šolah, ki jih je na Kitajskem ogromno. Samo v Šenženu, ki je sicer eno večjih kitajskih mest, je 44 šol z mednarodnimi programi. Lahko bi rekli, da gre za neko šolsko industrijo, kjer se kitajska in zahodna podjetja povežejo in odprejo franšizo šol po principu King's college London. Te šole so zelo drage, ampak starši si te stroške lahko privoščijo in tudi želijo si, da gredo otroci pozneje študirat v Evropo, Združene države Amerike. Na teh šolah tudi delajo po programih, ki so priznani za vpis v drugih državah.«
Lahko iz tega sklepamo, da je Kitajska vse bolj bogata država?
»Kitajska je v zadnjih 20, 30 letih naredila ogromen ekonomski preskok. Iz čiste revščine so prešli v ultra bogato državo in ogromno je tako imenovanega novega denarja, kar se kaže povsod. Okoli kitajske družbe je neka taka fascinacija nad bogastvom. Nikoli se še nisem tolikokrat pogovarjal o tem, kdo je bogat, kako je postal bogat in podobno. Ljudje bogastvo veliko obravnavajo in v tem je velik kulturni kontrast v primerjavi s Slovenijo.«
Kako ste se privadili na drugačno kulturo, način življenja? Vam je blizu?
»Ne. Se sicer navajaš in navadiš. So pa običaji in tradicije fascinantni. Ta del sveta ima drugačno zgodovino. Ni cerkven svet in tu nimajo velike maše (smeh).
Velja pa omeniti, da je na Kitajskem veliko tujcev. Z njihovo pomočjo se je tudi najlažje znajti v tako velikih mestih, ker imajo izkušnje in ti znajo svetovati. Po letu, dveh sicer ugotoviš, kako je treba kaj urediti, ampak v mojem primeru, na naši šoli, imajo prav ljudi, ki ti pomagajo. Pridejo nas iskat na letališče, pomagajo pri ureditvi vizuma, papirologije. Če ne greš čez kakšno takšno stvar, sploh na Kitajskem, ki je še vedno država tretjega sveta, ne bi vedel, koliko uradov je treba obiskati, da urediš dokumentacijo, ker nikjer ni priročnika.«
Se morate tujci na šoli držati kakšnega običaja?
»Pred nekaj tedni smo imeli Ching Ming, to je njihov praznik mrtvih. Tako kot mi ob 1. novembru obiskujejo grobove in tudi Kitajci so prosti ob tradicionalnih praznikih. Med 1. in 7. oktobrom je denimo tako imenovani golden week, gre za rojstni dan Kitajske in takrat smo prav tako vsi prosti.«
Kakšne so razlike v načinu poučevanja na Kitajskem in v Sloveniji?
»V Sloveniji ni toliko zasebnih šol, ker imamo sistem javnega šolstva. V zasebnih šolah si veliko bolj finančno založen in več je resursov, materialov, s katerimi lahko delaš, več inštrumentov. In če lahko daš inštrument v roke vsakemu učencu, to seveda spremeni način poučevanja. Glede standardov, ki jih morajo otroci razumeti in usvojiti pri glasbeni vzgoji, pa po svetu ni velikih razlik. Kamor koli prideš, kot učitelj najprej oceniš, kaj imaš na voljo za delo, kaj lahko uporabiš in kako lahko delo narediš zanimivejše. Če si povrhu še glasbenik, ki ima polno učilnico inštrumentov, pa seveda za katerega tudi poprimeš in si rečeš, če ga otrok ve, se ga bom tudi jaz naučil.«
Ste se naučili igrati na kakšno značilno kitajsko glasbilo?
»Ko sem prišel na Kitajsko, že kakšen tretji dan, ko smo s kolegi raziskovali mesto, sem našel izdelovalca kitajskih flavt. Nisem se je tako dobro naučil igrati, ampak principi igranja na flavto so dokaj podobni, tako pri slovenski, irski, kitajski ...«
Ste na Kitajskem le pedagog ali ste član kakšne zasedbe?
»Na Kitajskem je velika konkurenčnost med šolami in v glasbenih oddelkih moramo veliko delati, izvesti precej nastopov, performansov. Z glasbo se vsaka šola, tudi v domovini, rada predstavlja. Učenci se konstantno novačijo in se moramo redno predstavljati. Sicer nisem član nobene zasedbe na Kitajskem, le občasno grem s kolegi kaj zaigrat. Profesionalno pa se z glasbo ne smeš ukvarjati, ker če imaš delovni vizum enega delodajalca, je prepovedano zraven služiti denar. Vsake toliko so racije in poznam precej kolegov, ki so imeli težave, tudi do deportacij lahko pride, če se ukvarjaš z aktivnostmi zunaj delodajalca. Tudi če zaslužiš le sto evrov, si jih zaslužil na črno in si v prekršku.«
Poznate tam še kakšne Slovence, se srečujete?
»V mestu, kjer živim, se nisem srečal še z nobenim. Naj bi pa bil eden, sodeč po skupini WeeChat, ki jo uporabljamo na Kitajskem. V Hangčouju je bil tudi Slovenec, prav tako glasbenik in skupaj sva delala. Je pa precej več Slovencev v Pekingu, Šanghaju.«
Omenili ste že, da imate dolge delovnike. Kaj pa počnete, ko ste prosti?
»Družbo mi dela kuža, s katerim se dosti sprehajava. Včasih grem na kakšen izlet, počivam, se zabavam. Ker je blizu in cenovno precej dostopna jugovzhodna Azija, grem, če imam kak teden dni počitnic, na potovanje ali izlet. Ali po Kitajski, ki je res država velikih razsežnosti, ali na Tajsko, ugodni poleti so še v Vietnam, Kambodžo, Filipine, Indonezijo.«
Kako pogosto se vračate v domovino?
»Nazadnje sem bil januarja oz. februarja, ko je bilo kitajsko novo leto. Pred tem lani, ko je Kitajska sprostila covid ukrepe, sicer pa kar tri leta ne zaradi koronavirusa. Stanje se je na Kitajskem normaliziralo šele pred kratkim in če imam nekaj dni prostih, raje potujem po Aziji, ker prej 30 let nisem. V Slovenijo pa se vračam ob daljših premorih, da vidim družino, prijatelje.«