Da je pravkar oklofutal oba otroka, ker preprosto ne zmore več. Ni več dela zanj. Delal je v panogi, ki je za čas izrednih razmer popolnoma zaprla vrata svoje dejavnosti in kdo ve, če jih bo sploh še kdaj odprla. Ni imel sredstev, da bi zmogel poplačati dajatve državi, ker ga kot samostojnega podjetnika ukrepi za lajšanje posledic epidemije niso dosegli. Samohranilec je, z otrokoma, ki sta dobesedno lačna. Če se je še tako trudil, jima ni zmogel zagotoviti vsega, kar sta potrebovala. In otroka ne razumeta, pravi. Ne razumeta, da nima in ne zmore. Zato ju je udaril. Žal mu je. Mnogo raje bi ju objel. Že tako sta prikrajšana za mamino ljubezen, ker je odšla za vedno. On pa v tem stanju ne zmore več obvladovati svojih občutij, pomešanih s samoobsodbami za stanje, v katerem se je znašel, grabi ga panika. Očku smo seveda pomagali na več načinov. Družinam nudimo celostno pomoč, oskrbimo jih s hrano, nudimo svetovanje in terapevtsko ter pravno pomoč, poplačamo najnujnejše položnice, otrokom smo priskrbeli računalnik ter jim nudili tudi učno pomoč na daljavo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Toda zgodb, kot je očkova, je iz dneva v dan več. Polne so negotovosti, samoobtožb za stanje, v katerem so se znašli. Prikradle so se med starše v strahu pred temeljno preživetveno varnostjo, utesnjenostjo, ki so jo občutili zaprti med štiri stene majhnih stanovanj, pa tudi nerazumevanja, pogosto samega sebe, partnerja in stanja nasploh. Vsi ti občutki so mnoge starše onesposobili za opravljanje njihove osnovne vloge – nudenja stabilnosti in varnosti otrokom.
Zagotovo je pandemija najbolj ogrozila zaposlene z najnižjimi plačami, samozaposlene, samostojne podjetnike in mnoge druge. Tiste, ki niso zmogli prihrankov, ki bi jim lahko omogočili mirno preživeti čas, ki ni omogočal ustvarjanja in dela, s tem pa tudi zaslužka ne. V že tako prikrajšana gospodinjstva so se v času epidemije naselila nesoglasja med starši. Tudi za otroke, ki jim takšne situacije niso znane in ne znajo uravnavati svojih občutkov. V primerih nesoglasij v družinah otroci ne razumejo, da niso oni problem njihove družine. Nimajo sogovornika, da bi ubesedili stiske, ki jih dnevno doživljajo. Ne morejo biti vključeni v dejavnosti, ki jih razbremenijo, v pogovore s sošolci ali vrstniki. In šolarji se ne zmorejo posvečati šoli na daljavo, ker ujeti v okolje brez spodbude in v stalni tesnobi ne zmorejo preseči nagomiljenih težav, s tem pa več kot potrebne zbranosti. Tako kot ta očka so mnogi starši izbrali »sprostitev« ob udarcu po otrocih. Ti pa ob vsem tem dogajanju prejemajo še dodatne čustvene in duševne bremenitve, zavoljo katerih tudi obolevajo.
Nesoglasja v družinah odmevajo. Po navadi jih slišijo sosedje, pa mimoidoči, včasih celo bližnji sorodniki. Res, da je vsak odgovoren zase, toda odgovorni smo tudi za šibkejše od sebe. Zato – poziv vsakemu od nas: zavarujmo najšibkejše. Če doživimo izpad staršev, ki ne zmoreta pogovora in se dogaja nasilje, pristopimo, poskušajmo slišati stisko. Ali pa vsaj poklicati pristojne, da v imenu zakona zavarujejo žrtve. Ne dovolimo si spregledati nasilja, sploh pa ne nad otroki. To smo dolžni storiti zase in zanje.
Zelo si želim, da bi kot družba razumeli, da nihče od nas ni kriv za stanje, ki se nam je zgodilo. Ni se le nam. Ves svet je ogrozil covid-19. In tudi vsak, ki se je znašel v preživetveni stiski ni kriv za stanje, v katerem se je znašel, pa kakršna koli stiska že je. Zato upam verjeti, da bomo stopili skupaj, se podpirali in pomagali, predvsem pa omogočili, da se otroci – ki živijo zares preveliko neenakost – ne bodo zbujali v nasilje in se opremljali z občutkom nevrednosti življenja.