V Centru Banffy v Lendavi so predstavili dvojezično zbirko pesmi Judit Zagorec Csuka z naslovom Enigma. Zbirka obsega 26 pesmi, ki so razdeljene v štiri cikle Pesmi Bogu, Pesmi o Zrinjskih, Ljubezenske pesmi in Bivanjske pesmi, iz madžarščine v slovenščino jih je prevedel Jožef Smej, upokojeni mariborski pomožni škof, jezikoslovec in pisec. Izšla je s finančno podporo Zavoda za kulturo madžarske narodnosti Lendava in Župnije Lendava. Z avtorico se je o novi pesniški zbirki in pogledu na svet pogovarjala pisateljica Olga Paušič.
Pesnica se v svoji poeziji, sploh v ciklu Pesmi o Bogu, posveča duhovnosti in poglabljanju vase. Paušičeva pravi, da se v današnjem precej razčlovečenem svetu in splošni globalizaciji identiteta posameznika vztrajno izgublja in da vsak po svoje išče smisel življenja, avtorico pa povpraša, kaj sporočajo njeni verzi v pesmi Neznane lovske poljane, kjer zapiše … saj sem odletela v meglo. Ne segajte po mojih perutnicah.
V čudnih časih živimo, se strinja Zagorec Csukova in razloži, da pesem govori o njeni predstavi božanstva ter o tem, kaj bo, ko izstopimo iz tega sveta. »Razmišljala sem, da bo izstop prijeten, lep trenutek, čeprav izgubiš svoje telesno, fizično življenje, vendar duhovno ostane nekje, najverjetneje pri Bogu.« Povedala je še, da so pesmi iz tega cikla napisane Bogu, kljub temu da po tematiki niso nujno religiozne narave.
Judit Zagorec Csuka že od nekdaj zanima zgodovina madžarsko-hrvaške plemiške družine Zrinjski, raziskuje njihovo zgodovinsko, vojaško, literarno in še kakšno vlogo. Navdihnili so jo tudi v pesmih v ciklu Pesmi o Zrinjskih. Paušičeva je prebrala verz iz pesmi, posvečeni Nikolaju Zrinjskemu, ki pravi: Zgodovina zaplula je v druge vode, nam, Madžarom ob meji, čas zaušnice deli in namesto plohe krogel tujcem klanjamo se.
Na vprašanje, ali je to nostalgija po slavni preteklosti, drži ali gre za razočaranje nad današnjim položajem Madžarov ob meji, Zagorec Csukova odgovori, da so po prvi svetovni vojni madžarske vrednote usahnile, v obmejnem pasu med Madžarsko in Hrvaško jih ni več, a se v Evropski uniji začenjajo ponovno prebujati spoznanja, da vsak narod, tako Madžari kot Hrvati, goji kult svojih prednikov. Zrinjski so ponovno postali zgled, medtem ko so bili v komunizmu potisnjeni v ozadje, ker so bili aristokrati.
V ciklu Pesmi o ljubezni so štiri lirske pesmi, ki so, tako Paušičeva, lahkotne, polne optimizma, vere v čisto, tisto pravo ljubezen » … ki presije dan, razplamti ognjišče dvojice in odpira cvetne liste po dolgi puščavski suši …« O tem, ali verjame v veliko in večno ljubezen, pa razmišlja: »Hrepenenje vedno ostane. Ali obstaja večna ljubezen, je težko vprašanje, vendar bi rekla, da ljubezen je smisel življenja, kakršna koli je.« Pisati ljubezenske pesmi ji je izziv, ker si izpostavljen občinstvu, k temu pa doda, da so najboljši poznavalci ženske duše vseeno moški, saj so ravno moški napisali najlepše ljubezenske pesmi in zgodbe.
V zadnjem ciklu Bivanjske pesmi se sprašuje, za kaj in čemu naj živi. »Mislim, da človek vse življenje išče smisel bivanja. Ustvarjati nekaj iz nič, recimo iz ljubezni družino. Pisave nastanejo iz nič, iz motivov, idej, izkušenj, čustev, racionalnih in iracionalnih misli … Biti človek ni lahka stvar in bivati ni vedno romanca.« V pesmi Nisem še bila ptica pa opominja na stanje v družbi, ki omogoča oblastnežem, da se brezvestno znašajo nad ljudmi, ker imajo položaj in s tem moč. »Ko pišem,« pravi avtorica, »nosim odgovornost do svojih pesmi, oseb, ki sem jih okarakterizirala, vendar je dober občutek, če mi uspe napisati tudi resnico, predstaviti konflikte, ponižanje, teptanje. Lahko sem ponosna, da sem postala pesnica ali pisateljica, ker sem pri izbiri tem, motivov odgovorna v prvi vrsti sebi, imam popolno svobodo, kaj upodabljam, o čem pišem. V življenju se lahko zgodi marsikaj, ampak umetnost je edini večni steber, ki mora držati družbi in tudi posamezniku zrcalo.«
Pesnica se v svoji poeziji, sploh v ciklu Pesmi o Bogu, posveča duhovnosti in poglabljanju vase. Paušičeva pravi, da se v današnjem precej razčlovečenem svetu in splošni globalizaciji identiteta posameznika vztrajno izgublja in da vsak po svoje išče smisel življenja, avtorico pa povpraša, kaj sporočajo njeni verzi v pesmi Neznane lovske poljane, kjer zapiše … saj sem odletela v meglo. Ne segajte po mojih perutnicah.
V čudnih časih živimo, se strinja Zagorec Csukova in razloži, da pesem govori o njeni predstavi božanstva ter o tem, kaj bo, ko izstopimo iz tega sveta. »Razmišljala sem, da bo izstop prijeten, lep trenutek, čeprav izgubiš svoje telesno, fizično življenje, vendar duhovno ostane nekje, najverjetneje pri Bogu.« Povedala je še, da so pesmi iz tega cikla napisane Bogu, kljub temu da po tematiki niso nujno religiozne narave.
Judit Zagorec Csuka že od nekdaj zanima zgodovina madžarsko-hrvaške plemiške družine Zrinjski, raziskuje njihovo zgodovinsko, vojaško, literarno in še kakšno vlogo. Navdihnili so jo tudi v pesmih v ciklu Pesmi o Zrinjskih. Paušičeva je prebrala verz iz pesmi, posvečeni Nikolaju Zrinjskemu, ki pravi: Zgodovina zaplula je v druge vode, nam, Madžarom ob meji, čas zaušnice deli in namesto plohe krogel tujcem klanjamo se.
Na vprašanje, ali je to nostalgija po slavni preteklosti, drži ali gre za razočaranje nad današnjim položajem Madžarov ob meji, Zagorec Csukova odgovori, da so po prvi svetovni vojni madžarske vrednote usahnile, v obmejnem pasu med Madžarsko in Hrvaško jih ni več, a se v Evropski uniji začenjajo ponovno prebujati spoznanja, da vsak narod, tako Madžari kot Hrvati, goji kult svojih prednikov. Zrinjski so ponovno postali zgled, medtem ko so bili v komunizmu potisnjeni v ozadje, ker so bili aristokrati.
V ciklu Pesmi o ljubezni so štiri lirske pesmi, ki so, tako Paušičeva, lahkotne, polne optimizma, vere v čisto, tisto pravo ljubezen » … ki presije dan, razplamti ognjišče dvojice in odpira cvetne liste po dolgi puščavski suši …« O tem, ali verjame v veliko in večno ljubezen, pa razmišlja: »Hrepenenje vedno ostane. Ali obstaja večna ljubezen, je težko vprašanje, vendar bi rekla, da ljubezen je smisel življenja, kakršna koli je.« Pisati ljubezenske pesmi ji je izziv, ker si izpostavljen občinstvu, k temu pa doda, da so najboljši poznavalci ženske duše vseeno moški, saj so ravno moški napisali najlepše ljubezenske pesmi in zgodbe.
V zadnjem ciklu Bivanjske pesmi se sprašuje, za kaj in čemu naj živi. »Mislim, da človek vse življenje išče smisel bivanja. Ustvarjati nekaj iz nič, recimo iz ljubezni družino. Pisave nastanejo iz nič, iz motivov, idej, izkušenj, čustev, racionalnih in iracionalnih misli … Biti človek ni lahka stvar in bivati ni vedno romanca.« V pesmi Nisem še bila ptica pa opominja na stanje v družbi, ki omogoča oblastnežem, da se brezvestno znašajo nad ljudmi, ker imajo položaj in s tem moč. »Ko pišem,« pravi avtorica, »nosim odgovornost do svojih pesmi, oseb, ki sem jih okarakterizirala, vendar je dober občutek, če mi uspe napisati tudi resnico, predstaviti konflikte, ponižanje, teptanje. Lahko sem ponosna, da sem postala pesnica ali pisateljica, ker sem pri izbiri tem, motivov odgovorna v prvi vrsti sebi, imam popolno svobodo, kaj upodabljam, o čem pišem. V življenju se lahko zgodi marsikaj, ampak umetnost je edini večni steber, ki mora držati družbi in tudi posamezniku zrcalo.«