Veliko je objavljala v različnih revijah in glasilih, njene prve knjižne objave pa segajo v šestdeseta leta, ko je leta 1968 pri Pomurski založbi izšlo njeno delo Sonce ne išče samotne poti, sledila so dela Srečno, srebrna ptica, Marta, Sence na belih listih, Sanje o zlatih gumbih in še druga, leta 2000 je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc, lani pa je izšlo delo Novele.
Preberite še
Odpri v novem zavihku(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Pri svojem pisanju je izhajala iz svojih osebnih izkušenj in razmišljanj. Ali kot so o njenem ustvarjanju zapisali na portalu Obrazi slovenskih pokrajin: »Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Za tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode.« Piše še, da je v vsakem romanu Karoline Kolmanič mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.
Prevajala je dela iz tuje literature, in sicer dela Helge Blaschke-Pal, Martina Altwood, Enelie Paz Gomez in drugih, več njenih del je prevedenih v tuje jezike, nazadnje je v angleškem prevodu pri založbi Texture Press v ZDA izšla povest Srečno, srebrna ptica. Bila je članica Društva slovenskih pisateljev ter dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu.
Leta 2018 so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti prvič podelili Karolinino bralno značko, ki je namenjena odraslim z motnjami v duševnem razvoju, ki težje berejo in težje razumejo prebrano. Avtorica je gojencem pomurskih varstveno-delovnih centrov pomagala napisati tudi samostojno zgodbo, katero so izdali v knjigi z naslovom Tu je doma ljubezen.