K vzpostavitvi upepeljevalnice ju je spodbudila lastna izkušnja s kužkom Nayem, ki je poginil pri dvanajstih letih. »En dan je še tekal in se igral, naslednji dan se je poslovil. Živela sem v blokovskem naselju, ob njegovi smrti nisem bila čustveno in fizično sposobna, da bi se odpeljala v gozd in ga pokopala. Misel, da ne bom skopala dovolj globoke jame in ga bodo lahko izkopale druge živali, me je prisilila, da sem ga pustila na veterinarski postaji. Naslednji dnevi so bili zame zelo težki, bojevala sem se z žalostjo, žalovanjem in mislijo, kje je njegovo trupelce. Tako se je porodila ideja za upepeljevalnico, ki je bila čez nekaj let tudi uresničena,« pravi Škorjančeva.
Upepeljevalnica nosi ime Večno zavetišče, ki je po besedah Škorjančeve nastalo z mislijo na vsa zavetišča, ki domačim in divjim živalim ponujajo toplino, hrano in zavetje. »Beseda večno izhaja iz verovanja Indijancev, katerih prepričanje je, da gre truplo, najsi bo živalsko ali človeško, po smrti v večna lovišča, kjer so hrana, ljubezen in sreča v izobilju.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Spoštovati načelo pietetnosti
V Večnem zavetišču morata lastnika kot izvajalca pogrebne in upepelitvene dejavnosti v vseh postopkih in ravnanjih spoštovati načelo pietetnosti, hkrati ponujata čustveno oporo lastnikom živali. »Velikokrat imajo lastniki negativna spoznanja, kako drugi ljudje, ki po navadi nimajo hišnih ljubljenčkov, reagirajo na njihovo žalovanje, zato si jih veliko niti ne upa žalovati. S pogovorom o življenju hišnega ljubljenčka in o občutkih ob izgubi živali velikokrat pomagava lastnikom, da se s tem soočijo na primeren način.«
V prvi upepeljevalnici za živali v Sloveniji letno upepelijo več kot sto živali, za tak način slovesa se po besedah Škorjančeve odloča vedno več lastnikov. Poleg psov in mačk so na upepelitev pripeljali že tudi hrčke, morske prašičke, skobčevke, papige, legvane, kunce, orle, pujske, dihurje, marmozetke oziroma male opice, tekunice in kače.
Lastniki malih živali, ki se odločijo za postopek upepelitve, morajo veterinarju, ki je žival obravnaval, povedati, da so se odločili za upepelitev živali v Večnem zavetišču. Veterinar truplo hišnega ljubljenčka označi in ga na veterinarski postaji postavi v hladen prostor, kjer počaka do odvoza, lastnik pa dobi takrat tudi brošuro o upepeljevalnici z vsemi potrebnimi napotki za naročilo upepelitve. Lastnika upepeljevalnice truplo živali na veterinarski postaji prevzameta v treh delovnih dneh, žaro s pepelom živali pa lastnikom vrneta v sedmih do desetih delovnih dneh od prevzema. Žaro pripeljeta osebno, kamor se z lastniki dogovorijo.
Peči iz Velike Britanije
Upepeljevanje poteka v peči, ki je bila izdelana in pripeljana iz Velike Britanije, kjer ima tudi pridobljeno posebno okoljevarstveno dovoljenje v skladu z direktivami Evropske unije. Upepelitve izvajata lastnika sama, saj sta pri proizvajalcu pridobila vsa potrebna znanja za ravnanje s pečjo. »Truplo hišnega ljubljenčka položiva v komoro, upepelitev poteka pri visoki temperaturi, nad 850 stopinj Celzija. Čas upepeljevanja je odvisen od velikosti in teže živali, običajno traja dve uri.«
Prisotnost lastnika pri upepelitvi zaradi varnostnih in sanitetnih ukrepov ni mogoča, prav tako niso mogoči lastni prevozi v upepeljevalnico. »Vse upepelitve potekajo individualno, vsa trupelca spremljajo tudi dokumenti o sledljivosti, ki zajemajo podatke o lastniku in hišnem ljubljenčku. Prav tako prejmejo lastniki ob vrnitvi posmrtnih ostankov certifikat o upepelitvi,« še pove Tanja Škorjanc.
