Sogovornika, ki sta starša dveh hčera ter dedek in babica po dveh vnukov in vnukinj, sta lani slavila smaragdno poroko oziroma 55 let poroke. Še vedno sta čila in zdrava, vedno dobre volje, predvsem jima pa ni nič težko. Poudarjata, da ju prav delo v sadovnjaku krepi, že uživanje v naravnem okolju in med samim zelenjem pa jima daje novo moč. »Tukaj je res lepo in se dobro počutiva, tako da nama ni težko pogosto prihajati. Leta 2000 sva obnovila ženino domačijo ter uredila vikend in s tem sadovnjak, kjer sem zasadil praktično vse vrste sadja, ki tukaj uspevajo. Imamo češnje, višnje, breskve, marelice, hruške, nektarine, slive, jabolka različnih vrst, murve ipd. Skoraj vsako leto v sadovnjak dodam nekaj novega in ga hkrati pomlajujem, čeprav ni star. Tukaj imamo sadje od pomladi in pravzaprav tudi pozimi, saj zlasti hruške in jabolka ostanejo skozi celo zimo. Večino namreč pustimo kot ozimnico, letno pa stisnemo tudi okoli 200 litrov pravega domačega soka, seveda pa ne manjka niti žganice – slivovke, viljamovke, palinke in drugega«, nam je razlagal Rudi, ki je še posebej ponosen na svoje jablane, ki dajejo različna jabolka, tako novejših kot tudi starejših sort.
Rudi in Zlatica sta sicer pokoj dočakala v nekdanjem gigantu Muri in se skupaj upokojila leta 2000.
Upokojenska ljubezen v sadovnjaku
Oste Bakal
Rudi Serec je še posebej ponosen na svoje jablane, ki dajejo različna jabolka, tako novejših kot tudi starejših sort.
Upokojenca, 77-letna Rudi in Zlatica Serec iz Gederovcev, sta zaljubljena v svoj sadovnjak, ki ga imata na njeni domačiji v Budincih na Goričkem. Čeprav razdalja med krajema znaša več kot 30 kilometrov v eno smer, sta Zlatica in zlasti Rudi vsaj trikrat tedensko v svojem sadovnjaku, kjer imata tudi hišo.