Ustvarjamo s srcem in za dušo

Trpkost življenja, žalost in razočaranje, obup, a tudi veselje in zanos znajo ustvarjalci spremeniti v verze, melodije ali humor. O tem, kako je s kulturno ustvarjalnostjo v tem delu države, smo se pogovarjali z Aljošo Obalom, organizatorjem kulturnega programa pri murskosoboški enoti Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (JSKD). Registriranih in aktivnih je 69 kulturnih društev, deluje pa jih še več, okoli 90, saj na podeželju mnoga druga društva, skupine ali posamezniki pomagajo pri organizaciji prireditev in proslav. Nekatera društva in skupine vmes mirujejo in so čez čas spet aktivni. Razumljivo je, da kakšna dramska ali gledališka skupina v manjšem kraju težko vsako leto pripravi novo predstavo, zagotovi skupino ljudi, ki bo delala več mesecev, poskrbi še za sceno in vse drugo. Ljudje so v službah, imajo družine, mnogi so zaposleni v Avstriji ali drugod v tujini, mladi študirajo.

Se sploh da prešteti, koliko ljudi je vključenih v kulturno udejstvovanje?
»Natančnih podatkov nimamo, s tem da JSKD na pobudo kulturnega ministrstva izvaja vseslovensko anketo med kulturnimi društvi, da bi pridobili natančnejše podatke, koliko ljudi se ljubiteljsko ukvarja s kulturo, s čim se ukvarjajo, kako se financirajo in podobno. Po naši oceni je v dvanajstih občinah, ki spadajo k naši enoti JSKD, in v Porabju v ljubiteljski kulturi v različnih sekcijah aktivnih okoli 800 ljudi. Če prištejemo še otroke po vrtcih in šolah, je to dodatnih 1200 ljudi, morda še več. Srednješolci in mladi so deloma vključeni v obstoječih skupinah, izrazito mladinske skupine pa so redke. Srednješolci se najredkeje vključujejo, prav tako mlajša generacija. Zato je najbolje, da so skupine in društva sestavljeni iz vseh generacij, od mladih do najstarejših. Tako lažje delujejo in ne občutijo, če se kdo preseli, si ustvari družino itd.«

Tudi čez teden zaradi služb in družinskih obveznosti ni več toliko časa kot nekoč.
»Na Goričkem je tako, da imajo kulturne in druge prireditve v nedeljo popoldne po kosilu, ob 14. ali 15. uri, ker potem gredo ljudje od doma, v tujino, študenti študirat. Kultura se dogaja ob koncih tedna, saj čez teden ni časa za kulturno udejstvovanje. Tudi vaje imajo ob petkih zvečer, ko se zaposleni in študenti vračajo domov. Žal se jih v nekaterih krajih vedno manj vrača, kar zaznamuje tudi kulturno ustvarjanje.«

Kako skrbite za kakovost kulturnega ustvarjanja, pripravljate delavnice?
»Pripravili smo kar nekaj delavnic, seminarjev in predavanj, namenjenih ustvarjalcem in mentorjem gledaliških in lutkovnih skupin, režiserjem, ljudskim pevcem in glasbenikom, folklornikom in za delo na likovnem področju. Odzivi so različni, včasih je odziv dober, drugič moramo delavnice preložiti ali odpovedati, ker ni prijav. Presenetilo me je, kako velik je bil odziv za delavnico kamišibaja, uličnega japonskega gledališča, v katerem se ob slikah, vloženih v škatle, pripovedujejo zgodbe. Na koncu je vsak izdelal svoje gledališče. Problem pri delavnicah je, da je treba pripeljati profesionalne predavatelje od drugod, kar prispeva k višji kotizaciji. Me pa veseli, da se še vedno radi odzovejo domačini, režiserji ali igralci, kot sta Luka Martin Škof in Gorazd Žilavec, ki so začeli na našem odru in radi pomagajo ustvarjalcem v ljubiteljski kulturi. Za folkloro na primer pa imamo odlične domače strokovnjake, kot sta Valerija Žalig in Dragica Kolarič.«

Katera področja so pri nas dobro razvejena in živahna?
»Gledališče je dobro razvito in predstave, ki jih postavijo na oder, so zelo dobro sprejete. Še posebno komedije, če obravnavajo teme iz domačega okolja, iz življenja. Tudi zborovska dejavnost je v našem koncu močno razvita, mislim, da je aktivnih najmanj 20 zborov in manjših vokalnih skupin, v šolskih in vrtčevskih zborih pa na revijah zborov vsako leto zapoje od 700 do 800 otrok. Na splošno pa je gledaliških skupin, ki delujejo po šolah, manj kot nekoč, kar je razumljivo, saj jim primanjkuje časa, otroci imajo poleg šole veliko različnih interesnih dejavnosti, za ustvarjanje gledališke predstave pa potrebuješ veliko časa, sodelovanje s starši in podporo vodstva šole. Folklora je dobro razvejena po vseh krajih, še posebno v Beltincih, kjer sistematično delajo od vrtca, podobno je na Tišini. Imamo kar nekaj odraslih folklornih skupin, najnovejša je na primer FS Vrbe v Rogašovcih. Take novosti so dobrodošle, še posebno če zaživijo dejavnosti na tistih področjih, kjer doslej niso bile tako razvite. Zelo aktivni so tudi likovni ustvarjalci.«

Na katerem področju bi si želeli nekoliko več aktivnosti?
»V našem okolju si želimo več lutkovnih predstav, saj v zadnjem času malo stagniramo. Imamo nekaj zelo uspešnih skupin, ki vsakokrat pripravijo izvrstne predstave, a bi si jih želeli še več. Največji upad pa je na področju sodobnega plesa. Čeprav vsako leto pripravljamo delavnice z najboljšimi na tem področju in imamo festival sodobnega plesa Fronta, na katerem vidimo najboljše predstave, je za ustvarjalni ples malo zanimanja. V tem okolju sicer delujejo klubi in plesne šole, v katere so vključeni številni mladi, a je njihova dejavnost bolj športno in tekmovalno naravnana in ne delajo morda toliko na umetniškem izrazu.«

Kako se ljubiteljska dejavnost financira?
»Lahko bi rekli, da se marsikje in v veliki večini ljubiteljska dejavnost financira iz lastnega žepa. Odvisni so tudi od podpore občin, ki bolj ali manj radodarno pomagajo svojim kulturnim skupinam in društvom, saj pomemben finančni delež dobijo s prijavami na občinske razpise. Nekaj je državnih razpisov, ampak veliko sredstev tu ni, poleg tega je veliko društev in so zato sredstva precej razdrobljena. V veliki meri pa je njihovo delovanje odvisno od sponzorjev in donatorjev. Poleg tega nekatere skupine plačujejo tudi svoje umetniške vodje, verjetno simbolično, morda jim dajo za potne stroške, večina pa jih dela ljubiteljsko, tisti, ki sodelujejo in nastopajo, to počnejo prostovoljno.«

Kaj ljudi motivira, da tako radi plešejo, pojejo, igrajo, ustvarjajo?
»Slovenija je zelo ljubiteljsko naravnana, tako na področju kulture kot tudi na drugih področjih. Ljudje radi pojejo, plešejo, rišejo, slikajo, nastopajo. Ukvarjanje s kulturo jih preprosto veseli. Po mojem mnenju jih vodi srce in ta duša se pozna tudi na odru, kar občinstvo občuti. Lahko rečem, da so kulturne prireditve v Soboti, na Markovskem ali na Goričkem zelo dobro obiskane, dvorane pa polne do zadnjega kotička. In to je našim ljubiteljskim kulturnikom največja zahvala. Delajo za dušo in s srcem za svoje občinstvo.«

Pa bi lahko rekli, da je ljubiteljska kultura v krizi glede na to, da je sredstev manj?
»Ne, tudi med največjo gospodarsko krizo krize ustvarjanja v ljubiteljski kulturi ni bilo zaznati, kultura zaradi tega ni trpela. Svojo dejavnost so razvijali naprej. Razlog pa je v tem, da se ne dela zaradi denarja, ampak s srcem. Seveda jo podpirajo občine in donatorji, posebno veliko denarja pa se v ljubiteljski kulturi nikoli ni vrtelo. Ne moremo pa mimo tega, da je bila največja napaka, da so v kriznih časih najprej in z največjo lahkoto jemali kulturi, ker je kultura prevečkrat razumljena kot strošek. Nekaterim so od že tako pičlih sredstev vzeli tudi polovico. V zadnjem času se spet nekaj več sredstev namenja kulturi. Mislim, da v občinah prepoznajo uspešnost in kakovost svojih društev in zadovoljstvo ljudi, ki ga kultura prinaša. Druženja je vedno manj, zato ljudje toliko bolj cenijo, ko po prireditvah in nastopih ostanejo, se srečujejo, družijo. Lahko rečemo, da kultura in druženje pomembno prispevata h kakovosti življenja.«