Nekdanja direktorja Aha Mure Matjaž Hudopisk in Damir Kočan sta bila na prvi stopnji oproščena zaradi kaznivega dejanja kršenja temeljnih pravic delavcev. Šlo je za neplačevanje prispevkov delavcev. Sodišče je pri odločanju sledilo mnenju izvedenca finančne stroke, ki je ugotovil, da ni bilo materialnih možnosti oziroma finančnih virov, iz katerih bi lahko poravnala obveznosti do delavcev. Oba sta tudi dokazovala, da sta bila kot direktorja nemočna, saj naj bi vse finančne tokove nadzirala Mojca Lukančič. Ta je sprejemala tudi odločitve o plačilih. Tožilstvo se s tako odločitvijo sodišča ni strinjalo in se je zoper izrečeno sodbo pritožilo. Sodba je bila, kot lahko razberemo iz pritožbe, sprejeta konec septembra, izdana pa 13. decembra lani. Tožilstvo svojo pritožbo gradi na konec novembra pridobljeni listinski dokumentaciji, ki zgodbo postavlja v nekoliko drugačno luč. Tožilstvo na podlagi pridobljene listinske dokumentacije ugotavlja, da je Aha Mura v letu 2012 plasirala velika sredstva povezanim družbam. Izgovor, da so bili računi v Sloveniji blokirani, ne vzdrži. Podjetje je imelo odprt račun v Avstriji, na katerega so se stekala sredstva. Veliko denarja je bilo nakazanega družbam na Češkem in družbi MTM (družba za šivanje po meri), ki je bila brez zaposlenih. Veliki zneski so se zlivali tudi v družbo Konform 1 Konform, ki se je ukvarjala z nematerializiranim denarjem. Ti zneski so bili tako visoki, da bi lahko Aha Mura s tem denarjem brez problema pokrivala vse obveznosti do delavcev in izplačala tudi regres. Kot kaže, tožilstvo zdaj razpolaga z dovolj tehtnimi dokazi, da so bili poleg delavcev načrtno izigrani tudi drugi upniki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
To je srečnež, ki prejme vstopnici za Murino nouč
Na našem facebook in instagramu profilu smo pripravili prvo v nizu nagradnih iger, v katerih bomo v sodelovanju z NŠ Mura podeljevali vstopnice za Murino nouč.
Obdolžena sta se sklicevala na negativni denarni tok in na to, da banke zaradi tega niso bile pripravljene kreditirati podjetja. Poudarila sta tudi nepopustljivost Finančnega urada, ki ni privolil v odlog plačil. Očitno pa je – in to je potrdila kriminalistična preiskava in dokazala z listinsko dokumentacijo –, da te trditve ne držijo in bi oba direktorja morala po načelih korporativnega upravljanja zaščititi delavce. Ko je postalo nevarno in je kazalo, da bodo sredstva na avstrijskem računu zasežena, se je zgodba obrnila v drugo smer. Pooblaščeni računovodski delavec je aprila 2014 začel s tekočega računa Zveze bank R.Z.Z.O.J. v Celovcu prenakazovati denar na povezano »mrtvo družbo« ali parkirišče Mura MTM ali na Muro EHM kot depozite družbe hčerinskim družbam. Ob tem je zanimiva ugotovitev, da je bil Kočan aktivni igralec, saj je sam nalagal, komu in kam naj se sredstva nakažejo. Očitno ga je Lukančičeva najela tudi za opravljanje tovrstnih poslov. Nakazila na Muro MTM in EHM so bila izvedena brez izdanih računov. Mura MTM jih niti ni mogla izdati, sa ni bila poslovno aktivna družba in ni imela zaposlenih. Tožilstvo očita Kočanu in tudi Lukančičevi zavajanje upnikov z obljubami o povezavi družbe z drugim partnerjem, ki naj bi poplačal upnike in tudi delavce. S prenakazovanjem sredstev so ob delavcih zavestno oškodovali tudi druge upnike.
Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi oprostilne sodbe za omenjena vodilna Aha Mure zapisalo, da so plačila plač prednostna pravica in so terjatve iz tega naslova v stečajnem postopku prednostne terjatve, kot take pa so bile tudi v celoti priznane. V sodbi je tudi zapisano, da pri drugih plačilih ni bilo ugotovljenih plačil, ki ne bi bila nujna za tekoče poslovanje. Tožilstvo se v svoji pritožbi s tem ne strinja, saj na podlagi omenjenih dokazov trdi, da bi delavcem lahko izplačali celotne bruto plače – tudi prispevke. To, da so bile terjatve delavcev priznane kot prednostne v stečajnem postopku, za delavce ne pomeni veliko. Kot opozarja tožilstvo v svoji pritožbi, so bili delavci prikrajšani za pravico, da bi se jim plača upoštevala za izračun pokojninske osnove. Prav tako je tožilstvo opozorilo, da sta obdolžena na račun prikrajšanja delavcev na eni strani dajala prednost poslovanju družbe, pri tem pa sta zanemarila, da družba brez delavcev prav tako ne bi mogla obstati. Tu se naslanja na sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2012. V pritožbi tožilstvo dokazuje, da je predvsem Kočan preusmerjal velike zneske, ni pa jasno, na kakšni pravni podlagi je to počel. Tožilstvo v pritožbi opozori, da je bil ob delavcih oškodovan tudi državni proračun. Ali bo ob pritožbi zoper izrečeno sodbo tožilstvo vložilo še kakšno kazensko ovadbo zaradi zavajanja oziroma krivega pričanja na prvi stopnji sojenja, še ni jasno.