»Rojen sem v severnem delu Laosa, kakih 200 kilometrov od glavnega mesta Vientiana. Moja vas se imenuje Ban Deth in odrasel sem na podeželju, moji starši so živeli čisto blizu džungle. Oče in mama sta kmeta, živeli smo od pridelave riža, imeli smo veliko živali, pujse, piščance, ribe in podobno. Moj oče je včasih imel tudi slone. Pravzaprav niso bili njegovi, torej niso mu pripadali, ampak je skrbel zanje. Temu se reče 'mahud', torej da skrbiš za slone. Slone pa so tudi uporabljali za to, da so kaj vozili ali pa vlekli, recimo hlodovje iz džungle v vas.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Xay ima dve starejši sestri; ena živi z možem in otroki, druga si je družino ustvarila doma in živi s starši. Drugače je Laos, razlaga Xay, ljudska demokratična republika sredi jugovzhodne Azije. Na severu sta njeni sosedi Mjanmar in Kitajska, na jugu Kambodža, na vzhodu Vietnam in Tajska na zahodu. Glavno mesto je Vientiane, to je Vieng Chan po laoško. »Vientiane je francoska različica imena, saj je bil Laos kar nekaj časa francoska kolonija. Podnebje tam je tropsko monsunsko. Sezona deževja traja od maja do novembra, sušno obdobje pa od decembra do aprila.« Od skoraj sedem milijonov prebivalcev jih je večina budistov.
»Osnovno šolo sem končal nekje pri starosti 12 let, nato sem odšel v budistični tempelj. To mi je predlagal eden od mojih bratrancev, saj imaš tam večje in boljše možnosti za učenje in pridobivanje izobrazbe. Tudi moj bratranec je bil menih, zato je prišel v vas in me povabil s sabo. Starši niso imeli nič proti, strinjali so se, da je to moja odločitev. Tako sem se odločil in odšel živet v mesto, v glavno mesto moje province Xayabuli. V templju sem živel dve leti in začel tam hoditi v srednjo šolo. Potem pa je prišel drug bratranec in me povabil k sebi v Vientiane. Šel sem za leto dni in se tam spet vpisal v srednjo šolo. In ostal v templju naslednja štiri leta.«
Leta 2004 je končal srednjo šolo, nekakšno budistično gimnazijo. Takrat je prekinil življenje v templju in se vpisal na kolidž. »Študiral sem ekonomijo, učil sem se tudi angleško, a študija nisem končal. Leta 2005 sem namreč srečal svojo bodočo ženo (smeh) in ko sva ugotovila, da se bova itak preselila skupaj, in to v Slovenijo, sem menil, da tudi če diplomiram in končam študij, tega ne bom mogel nikjer unovčiti. Potem sem raje šel na tečaj tradicionalne tajske masaže, za katero imam certifikat, no, pa tudi tega še ne unovčujem (smeh).«
Z Vesno sta se srečala v Laosu, ko je bila tam na potovanju po jugovzhodni Aziji. Že leto dni pozneje je Xay prvič prišel v Slovenijo, takrat le za tri mesece. Nato je spet ona šla na Vzhod. To sta počela nekaj časa, skupaj sta potovala po Aziji. Leta 2009 pa sta se odločila, da se bosta poročila in zaživela skupaj.
Od svojega prvega obiska v Sloveniji pa se – seveda – spomni snega: »Bilo je zelo mrzlo, zima. In prvič v življenju sem videl sneg, bilo je res fino igrati se z njim. Takrat mi je bilo to zanimivo, zdaj mi je pozimi že monotono in dolgočasno.« Ljudje, pravi, pa so daleč od tega, da bi bili dolgočasni: »Prijazni in odprti ljudje so Slovenci, pa delovni. Vedno so pripravljeni pomagati in radi se pogovarjajo. Mislim, da se niti ne razlikujejo zelo od ljudi v Laosu. Tudi mi se radi družimo in spijemo skupaj kak kozarec, radi pojemo, plešemo in se zabavamo, tako kot Slovenci.« Xay razume kar nekaj našega jezika, tako slovensko kot prleško, zna tudi povedati kaj po slovensko. »Imel sem tečaj slovenskega jezika, se mi pa zgodi, da me v Ljubljani ne razumejo, tako da ne vem, ali govorim slovensko ali prleško (smeh).«
Pravi, da mu ustreza življenje na podeželju. V Borecih, kjer imata z Vesno in njenimi starši vrt, drevesa, živalice. In kjer ima delavnico, da lahko ustvarja iz lesa in gline. Sicer z ženo rada gresta tudi po Sloveniji, v Mariboru, pravi Xay, imata veliko prijateljev, a življenje na vasi mu je bliže kot v mestu. »Tukaj imava vse. Konec koncev pa – Slovenija ni velika, kaj Slovenija, Evropa ni velika, danes lahko hitro prideš kamor koli.«
Pravi, da si želi, da bi lahko z Vesno vsako leto odšla na obisk v Laos, a je to finančno kar velik zalogaj. Pogreša domače, saj so od zadnjega obiska minila štiri leta. Pogreša tudi laoško hrano, saj je do svežih in kakovostnih sestavin težko priti. Ravno v tem času, ko tropski nalivi napajajo laoška tla, je čas obilja sveže divje hrane, velikanski bambusovi vršički, sveže gobe, praproti, vsega je na pretek. In ko ravno pomisli na deževne nalive, se zdi, da tudi slovenska poletja vse bolj postajajo podobna njihovim: z veliko vlage, z močnimi nalivi, ki povzročajo poplave, in to s tako intenzivnostjo kot pri njih. A s to razliko, da to pri njih traja več mesecev, tu pa se pojavi občasno in nepredvidljivo.
