Pa tudi z rovi, ki so za zdaj še skriti v legendah in se pojavijo le tu in tam, kot pred leti, ko so v Lendavi ob zemeljskih delih naleteli na zidan kanalizacijski sistem iz 19. stoletja.
Knjigo je izdalo Društvo zbirateljev Pomurja Lindva, v njej pa so tako dokumentarno in staro fotografsko gradivo kakor tudi primeri dobro ohranjenih in primerno obnovljenih ledenic. Ta podzemni svet je v drugi polovici prejšnjega stoletja propadal in bil običajno namenjen skladiščenju opreme, pravi Franc Koren. »Manjša zidana pročelja, prekrita z bujnim zelenjem in ponekod obrasla z drevesi, ki se raztezajo vzdolž Kranjčeve in Glavne ulice, le redko pritegnejo pozornost domačinov, turistov in naključnih obiskovalcev. Navzven ne kažejo nobene posebne podobe. Nekatera so tudi skrita na dvoriščih stanovanjskih hiš, nekaj jih je zanemarjenih in opuščenih. Le redka so obnovljena, vendar v svoji globini še zmeraj čuvajo zaklade naše kulturne dediščine in predvsem zgodbo, ki daje neizbrisen pečat podobi Lendave skozi devetnajsto stoletje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Lastniki jih obnavljajo in predstavljajo
V osemdesetih letih se je v Kranjčevi ulici začela pisati nova zgodba, ko je bilo zgrajeno gostišče, znano pod imenom Trije izviri, okrog ohranjene zemljanke. »Ob tem se je tudi zastavljalo vprašanje, kako obnoviti, urediti in predstaviti ta košček kulturne in tudi tehnične dediščine v skladu z zahtevami zavoda za kulturno dediščino, čeprav ta pri obnovi ni sodeloval. V zadnjih desetletjih je bilo obnovljenih še nekaj drugih zemljank, ki so si jih ob predstavitvi knjige lahko obiskovalci tudi ogledali. To kaže na zavest lastnikov, ki jim ni vseeno za dediščino,« pravi Koren. Ob tem se porajajo tudi ideje, kako tovrstno dediščino izkoriščati za promocijske in tržne namene.
Avtor knjige ugotavlja, da podobnih zemljank v bližnji okolici ni. Najbližje podobne stavbe so v Znojnu na Češkem, ob Donavi nad Budimpešto na Madžarskem in v Retzu v Avstriji. Tudi v tujini jih obnavljajo in so jih začeli izkoriščati za turistične namene. »To so idilične podobe zemljank, vkopane v peščeni in laporni hrib pred davnimi leti, neobzidane in obzidane, prirejene za pridelavo in hrambo vina, ledu, orodja in drugih pridelkov.« Podobno strukturo izkopa imajo tudi repnice na Bizeljskem, ki so bile prvenstveno namenjene shranjevanju poljskih pridelkov. »Vendar jih v takem številu, kot jih imamo v Lendavi, najdemo v redkih primerih, zato so izredna priložnost za oblikovanje unikatnega turističnega produkta za promocijo Lendave. Obnovljene bodo lahko namenjene za vinoteke, degustacije, najem, pa tudi za turistične prireditve in oglede.«
Ob kopanju našli ostanke morskih organizmov
Dejstvo pa je, dodaja Franc Koren, da te zgradbe, kljub temu da imajo zgodovinsko, kulturno in sporočilno vrednost, niso zaščitene kot kulturna dediščina. Tako so prepuščene stihiji in entuziazmu sedanjih lastnikov. Nekaj jih je že tudi propadlo zaradi udrtja zemlje. Knjigo je naslovil Bakhusove votline, ker jih je bila večina namenjenih za shranjevanje in pitje vina.
»Spadajo v tako imenovano vernakularno arhitekturo, saj so jih zidali preprosti ljudje, ki so si pridobivali znanje skozi dediščino in z izkušnjami. Živeli so v skladu z naravo, ki so jo znali izkoriščati za svoje potrebe, vendar le do mere, kolikor je narava dopuščala.« Zemljanke so vkopane v peščene dele hriba ob vznožju previsov, kjer so našli pesek, ki so ga izkoriščali predvsem za gradbene namene. Zaradi pretiranega izkopavanja peska je ponekod prihajalo tudi do plazov. Med kopanjem so večkrat naleteli tudi na ostanke školjk, polžev in drugih organizmov Panonskega morja. »Zaradi stabilnosti so v vseh zemljankah oblikovali ovalni strop, ki so ga kasneje obzidali z opeko ali utrdili z lesenimi pregradami. Strop v obliki oboka so naredili s pomočjo posebej oblikovanih železnih strgal. Zaradi strahu pred udrtjem zemlje ob večjem deževju so običajno že pri izkopu utrdili oziroma obzidali vhode v zemljanko.« V dveh primerih je vhod v zemljanko kar del stanovanjskega objekta, tako da so vanjo vstopali kar iz kuhinje. Temperatura se je običajno vse leto gibala okrog 8 stopinj Celzija, prostor pa je bil napolnjen z 80-odstotno vlažnostjo. Zato se je svežina sadja, shranjenega v zemljanki, ohranjala do naslednje sezone. »Podobno so bile oblikovane zemljanke, ko so bile namenjene hrambi ledu. Le da so te zaradi potrebe po nižji temperaturi vkopali globlje v zemljo in pred njo naredili poseben prostor, ki je še dodano preprečeval vdor toplega zraka v toplejših mesecih.«