Kot vsako leto bi morala skupščina Železne županije tudi letos ob 15. marcu, madžarskem narodnem prazniku, ki je posvečen marčni revoluciji v letih 1848/49, podeliti priznanja zaslužnim ljudem z različnih področij življenja. Toda slovesno prireditev, na kateri naj bi plaketo za delovanje na narodnostnem področju prejel tudi porabski Slovenec Alojz Hanžek, so zaradi koronavirusa morali odložiti. »Tega priznanja sem zelo vesel. Nisem ga pričakoval, saj že nekaj let zaradi težav z zdravjem nisem več tako aktivno vpet v dogajanje, predvsem na področju narodnostne kulture.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Alojz Hanžek, ki ga je za priznanje predlagala Državna slovenska samouprava, je vse od ustanovitve leta 1985 do leta 2002 vodil folklorno skupino z Gornjega Senika. Spominja se, da so imeli na začetku, to je bil še čas komunizma, veliko težav, saj razen občine, ki jim je nekaj malega pomagala, niso imeli nikogar, ki bi jim priskočil na pomoč, bodisi finančno ali strokovno. Razmere so se malce izboljšale po letu 1990, ko je bila ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem, ki je poskrbela, da jim je začela pomagati Marija Rituper, s tem da jih je učila predvsem prekmurske oziroma goričke plese. Nato je v Porabje prišel utemeljitelj slovenske etnokoreologije in mednarodno priznani raziskovalec ljudskih plesov Mirko Ramovš. »Ko je videl, kako plešemo, je rekel, da niti ni tako slabo, samo da to niso porabski plesi. Ampak mi teh plesov nismo poznali. Še sreča, da je gospod Ramovš, ko je v sedemdesetih letih hodil po Porabju, naše starejše ljudi izprašal, kako so nekoč plesali, in si je to tudi natančno zapisal. Tako od takrat na gostovanjih, predvsem na festivalih in drugih nastopih, plešemo predvsem porabske plese.« Hanžek se najraje spominja nastopov v ljubljanskem Cankarjevem domu, v katerem so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja vsako leto izmenično predstavljali zamejski Slovenci, zelo ljubi pa so mu bili tudi nastopi na mednarodnem folklornem festivalu v Beltincih.
»Skočo doj s tiste lopate, ka te v pekeu ličijo«
»V Beltince sem vedno hodil, kot bi hodil domov. Tam sem se vedno dobro počutil. Še zdaj si s soprogo vsako leto ogledava festival, pa čeprav naši porabski folklorniki ne nastopajo več, vsaj pogosto ne. Opazil sem, da folklorne skupine iz Slovenije pri svojih nastopih uporabljajo tudi porabske plese. Mogoče malce po svoje, ampak dobro je tudi tako,« poudarja sogovornik, ki je, potem ko je leta 2002 doživel srčni infarkt oziroma »skočo doj s tiste lopate, ka te v pekeu ličijo«, kot se je slikovito izrazil po porabsko, moral izpreči in je vodenje folklorne skupine prepustil Andrašu Sukiču, ki to delo še danes dobro opravlja. Sam se gornjeseniškim folklornikom, če mu dopušča čas, še vedno rad pridruži na kakšnem gostovanju, saj pravi, da je na teh nastopih spoznal veliko ljudi, tako na Madžarskem, v Sloveniji kot tudi drugod v zamejstvu.
Alojz Hanžek, ki je aktiven v obeh krovnih organizacijah porabskih Slovencev – med drugim je že vse od ustanovitve član predsedstva Zveze Slovencev na Madžarskem –, rad priskoči na pomoč ob različnih priložnostih, tudi takrat, ko se obujajo stari običaji in navade, ki tudi v Porabju počasi tonejo v pozabo. Že kot mladenič se je naučil plesti košare iz vrbovega šibja. Te spretnosti je že večkrat učil mlade na domači osnovni šoli, pred kratkim pa so ga povabili tudi na delavnico v Sakalovce. »Rekli so mi, da na žalost v njihovi vasi tega nihče več ne zna delati, tako da sem jim z veseljem priskočil na pomoč.«
Otroci ne govorijo več porabsko
V Porabju se le še redki ukvarjajo s kmetijstvom. Sogovornik je bil med tistimi, ki jim je pred skoraj tridesetimi leti Slovenija ponudila pomoč, tako sadike kot strokovno podporo, da je lahko uredil manjši intenzivni sadovnjak jabolk. Veseli ga, da je za sadjarstvo navdušil tudi nekaj mladih. Lepo bi bilo, če bi več porabskih rojakov šlo po njegovih stopinjah tudi pri prizadevanjih za ohranjanje maternega jezika. »Ko sem leta 1960 začel hoditi v osnovno šolo, nisem znal madžarsko. Podobno je bilo pri mojih sošolcih. Zdaj je na žalost vse obrnjeno na glavo. Učenci pridejo v prvi razred skorajda brez znanja slovenskega jezika,« z žalostjo ugotavlja sogovornik in v isti sapi dodaja, da »niso krivi mladi, krivi smo mi starejši, ki jih nismo naučili. Imam dva vnuka in dve vnukinji. Z vsemi se poskušam pogovarjati po domače, predvsem pa vsakodnevno s tistima dvema, ki živita v neposredni bližini. Zanimivo je, da je vnukinja, ki je že lepo govorila porabsko, po tem, ko je prišla v vrtec, nehala. Ne krivim vzgojiteljic, toda tako je bilo. Zdaj ko je začela hoditi v osnovno šolo, hvala bogu, spet začenja govoriti slovensko. Jaz mojima hčerkama vedno polagam na srce, naj se z otrokoma pogovarjata po slovensko. Vsi vemo, več jezikov znaš, veš veljaš.«