»Povod je bilo druženje s prijatelji, ko smo poskušali različne vrste te pijače. V tistem obdobju je bil eden od slovenskih proizvajalcev nagrajen in v šali smo dejali, če znajo oni, zmoremo tudi mi. Sprva sem skušal pridobivati džin iz domačega žganja, vendar hitro ugotovil, da iz te moke ne bo kruha. Po nekaj neuspelih poskusih sem šel v pravo smer in začel džin izdelovati iz 96-odstotnega alkohola žitnega izvora ter dodajati klasične začimbe,« opiše začetke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ko je bil z okusom zadovoljen, sta z ženo Renato sklenila, da je čas, da džin poskusi še kdo drug, ne le bližnji in znanci. »Ker je džin doma v Angliji, smo ga poslali tja na ocenjevanje.« Prejeti rezultati so pokazali, da je džin postal zmagovalec v kategoriji klasičnih džinov london dry, izbran je bil za najboljšega novinca in enega najboljših džinov v srednji Evropi. »Takih rezultatov nikakor nismo pričakovali, bili smo zelo presenečeni in vse skupaj nas je nekoliko prehitelo.« Ker je džin dosegel tak uspeh, so registrirali podjetje, izdelali novo etiketo in sedaj skrbijo, da ga spozna slovenska in širša javnost. Od nedavnega se lahko njihov izdelek pohvali tudi z zlatim priznanjem z mednarodnega festivala rakije v Srbiji.
Džin nosi ime Pozvačin in naključje ali ne, prvi sejem, na katerem so ga predstavljali, je bil folklorni festival v Beltincih, kjer brez tega lika ne gre. »Želeli smo, da bo ime v prekmurskem jeziku in bo dokazovalo, od kod izviramo,« pove Gabor in doda, da je prijatelje za izbiro imena motiviral tako, da jim je obljubil dosmrtno zalogo džina, če ga navdušijo z imenom. Predlogov je bilo kar nekaj, vendar nobeden ni bil terna. Ob obisku Renatine sodelavke pa se je Boštjanu porodila ideja o pozvačinu. Narečna beseda na sejmih, kjer se predstavljajo, vzbuja zanimanje. Renata pristavi, da včasih kdo tudi vpraša, ali je to njihov priimek. »Sam pa pravim, da je to priložnost, da promoviramo našo kulturno dediščino,« reče Boštjan.
Odisejada dragocene pošiljke
Pred odmevnim uspehom v Londonu je pridelovalec džina prestal nekaj stresnih tednov. Ko se je odločil za sodelovanje na ocenjevanju, je iskal načine, kako pošiljko poslati do sodnikov. Postopek je bil zaradi izstopa Velike Britanije iz Evropske unije zahtevnejši. Prva možnost pošiljanja je bila precej draga, zato je izbral drugo, opravil carinsko prijavo in pošiljko oddal. Sledil ji je lahko prek spleta in kar naenkrat o njej ni bilo sledu. Kot pravi, sta minila dva tedna, pošiljka je bila še vedno nekje na poti, sam pa je postajal paničen, da bo prispela prepozno.
Sklenil je, da bo tvegal okoli 250 evrov in džin poslal znova, prek drugega podjetja. Odpravil se je v Ljubljano, z zaposleno pri logističnem podjetju sta izpolnjevala obrazce, vendar je spet prišlo do težav. »Takrat sem začel brskati za najcenejšo letalsko vozovnico, da bi džin odnesel na ocenjevanje osebno. Toda naposled je prišla elektronska pošta, da je paket prispel v carinsko skladišče v Londonu. Zelo mi je odleglo, džin je potoval še do distribucijskega centra in nato končno k sodnikom.«
Bistričan je po izobrazbi doktor kemije in je z destilarno na neki način potešil svojo eksperimentalno žilico. »Da sem se navdušil nad žganjekuho, je kriva hruška, ki raste na našem dvorišču. Sadeže je bilo treba pobirati in nekaj iz njih narediti. Tako sem se začel ukvarjati z žganjekuho, potem z izdelavo džina, razmišljam pa tudi naprej, o kakšnem rumu na primer.« Je samouk, kar se tiče žganjekuhe, za izdelavo čim boljšega džina pa je kupil tudi nov, nekoliko boljši kotel.
Jagoda, bezeg, borovnica
Ponudbo klasičnega džina dopolnjujeta še dva sadna okusa. Osnovi sta pri tistem, ki se imenuje Pinki, dodani jagoda in bezeg, pri džinu z imenom Purple borovnica.
Boštjan in Renata se strinjata, da ženske raje posegajo po sadnih džinih, moški po klasičnih. In kaj dela džin Pozvačin posebnega in ga razlikuje od drugih? Po besedah Boštjana Gaborja to, da je v njem 14 zelišč, ki se med seboj prepletajo. »Vsebuje tudi štiri različne vrste popra, rdečega, piment, gvinejsko čudo in kubeba poper, kar daje džinu edinstvenost in karakter. Jaz vedno pravim, da slabih džinov ni, odvisno je le, ali ti prijajo ali ne.«
Ocenjevanje v Angliji je bilo dobrodošlo tudi zato, ker proizvajalci te alkoholne pijače dobijo povratne informacije. »Sodnik je pri našem izpostavil prav poprovo noto.« Naša sobesednika ocenjujeta, da je njun džin piten, aromatičen, okusi pa se lepo prepletajo. Uživati ga je mogoče čistega ali s tonikom. »Pomemben je seveda tudi način postrežbe, Boštjan se pri tem rad potrudi,« nam izda Renata. Soprog razkrije, da lahko v pijačo daš vse, kar je tudi sicer v njej, biti mora ohlajena, sam rad doda še kumaro. Pomembno je izbrati tudi pravi tonik.
Doktor kemije, ki sicer deluje na drugem poslovnem področju, je želel v zgodbo družinske destilarne vplesti še hčere. »Imava tri hčere in tri džine. Na vsako etiketo se ena podpiše, najstarejša ima prvega, najmlajša tretjega.« Gaborjevi sedaj širijo vest o svoji zgodbi, se udeležujejo sejmov in drugih prireditev, v urejanju je spletna prodaja pijače, v načrtih med drugim preboj v butične trgovine in razvoj celotne palete džinov, saj obstaja več vrst in tehnik izdelave. Odzivi so dobri in stranke se vračajo. Prav tako bodo kakovost še naprej preverjali na ocenjevanjih, tudi v Londonu. Vendar je Boštjan džin Pinki pred kratkim s hčerko v britansko prestolnico raje odnesel osebno. Da ne bi bilo spet kakšnih zapletov, se za konec zasmejeta z Renato.