Mojca Škafar je ljubiteljica teh živali že od malih nog, ukvarjala se je tudi s preskakovanjem ovir. »Navdušila me je soseda. Ko sem imela kakšnih sedem let, me je posadila na zadnji del kolesa in me odpeljala tja, kjer danes stoji Maximus. Takrat sem začela spoznavati delo s konji in jahanje,« je povedala ob našem obisku. Nadaljevala je, da so ob nekem dopustovanju na morju obiskali konjeniški klub in oče ji je kupil prvo kobilo. Pozneje so se preselili v Rakičan, začela je tekmovati, navdušenje nad konji pa se je le še stopnjevalo. Čez nekaj let je utrpela poškodbo hrbtenice, tudi nekaj padcev je imela in v njo se je naselil strah. Doma so se potem odločili, da preneha, tudi puberteta je na to vplivala, prizna, in žival prodali, ljubezen do konj pa je ostala. »Rakičana sem se izogibala, ker sem vedela, da če vnovič stopim v konjeniški center, se bo želja po konju vrnila. A so me otroci enkrat napeljali tja in zdaj smo končali tu, kjer smo,« smeje pove. Njeni hčerki Hana in Dea sta prav tako začeli jahati, opravili izpite za šolo jahanja, potem pa še tekmovalno licenco za preskakovanje ovir. Hana je začela pri dvanajstih, Dea pri osmih letih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Idejo o lastnem konjeniškem centru je Škafarjeva gojila že dolgo. »Rekla sem, da če bom imela še kdaj konje, bom imela svoje.« Hana je dodala, da so najprej hodili v konjeniški center v Rakičan, čeprav mami pobuda, da bi tudi onidve jahali, sprva zaradi strahu ni bila všeč. Toda po nekaj mesecih so se odločili za prvega konja, ki je sicer odšel, a je nato prišla kobila Desiree, po kateri klub tudi nosi ime. Marca bo rodovniška kobila nemške linije dopolnila 20 let in brez nje si družina ne zna več predstavljati vsakdana.
Zaupanje in povezanost
»Konji in naš klub nama s sestro pomenijo vse. Dostikrat nisem šla na srečanja s prijatelji, ampak v hlev. Tu sem bila tudi od petih zjutraj do devetih zvečer, ker se sprostiš in pozabiš na druge stvari. Konji so terapevtske živali in takoj začutijo, če je kaj narobe, in se bodo crkljali s teboj,« opisuje Hana. Najpomembneje je med konjem in človekom vzpostaviti povezanost. »Začutiti moraš, kaj konj hoče. Če ima slab dan, ne smeš biti jezen, ampak ga moraš pustiti, prej končati jahanje, če mu ni po volji. Seveda je treba tudi skrbeti zanj, včasih je to tečno, ampak če jih imaš rad in če uživaš v tem, ni nič težava narediti,« pravi mladenka.
Mama je pristavila, da je otroke najprej naučila, da če se konju da nekaj dobrega, jim bo on to trikratno povrnil. Tudi zaupanje je pomembno vzpostaviti. »Pandora je prišla k nam iz zelo slabih rok. Človeku ni zaupala niti malo. Tri ure sem sedela na ograji, samo da je prišla do mene, me povohala in šla stran. Šlo je res počasi, zdaj pa mi toliko vrača, da je to neverjetno,« je dejala Hana. Pri skrbi za konjeniški klub pomaga tudi brat Mai. »Po šoli in opravljenih obveznostih pridemo v klub, skidamo gnoj, očistimo bokse, pripravimo hrano. Potem sledi šola jahanja, zvečer pa živali še nakrmimo,« so opisali popoldneve in dodali, da imajo ob konjih še nekaj drugih domačih živali, denimo zajce in koze.
Obe sestri se ukvarjata s preskakovanjem ovir. Kot sta pojasnili, se tekmovanje začne na višini 60 centimetrov, potem pa se stopnjuje. Za vsako višino je treba pridobiti licenco. Tekmovanj se udeležujeta za zdaj le v Sloveniji, a Hana pravi, da se je število teh v zadnjih letih zmanjšalo. »Ko sem začela, leta 2018, jih je bilo precej, zdaj pa so le še v Mariboru in Ljubljani.« Tekmovanja so njun hobi oziroma po maminih besedah nagrada za vse, kar počneta, odhod na tekmovanja v tujino pa bi bil tudi prevelik finančni zalogaj.
Več časa v naravi
Konji, ki jih imajo v Konjeniškem klubu Desiree, so različnih starosti in pasem. Trije imajo zasebne lastnike in so pri njih nastanjeni. Tudi dva ponija sta našla dom pri Škafarjevih. Ljubitelje konj in jahanja vabijo na obisk, da spoznajo delo s temi živalmi, za prihodnje poletje načrtujejo še tabore za otroke. Sedaj že izvajajo šolo jahanja, ki je namenjena različnim generacijam, od otrok do starostnikov. Nekaj strank že imajo, bistveno pa se Mojci Škafar zdi, da je konjeniški klub odlična priložnost, da otroke zvabijo v naravo. »Tudi meni je oče kupil kobilo, da sem bila več časa zunaj. Se mi pa zdi lepo, če mlade potegneš v naravo, med živali in stran od računalnikov.« Na drugi strani pa želijo prispevati tudi k razvitosti tega rekreativnega športa v regiji.
V prihodnje se bodo morda začeli ukvarjati tudi s terapijami s pomočjo konja. »Desiree bi bila idealna za to, ampak moramo počakati na razpis, saj je treba pridobiti izpit. Smo pa že imeli obisk dveh avtistov, ki sta si ogledala konje, in smo videli, da je res pomagalo. Prav tako pa se bomo povezali tudi s šolami in vrtci,« je sklenila.