Knjižna zbirka Med Rabo in Muro, ki je prvenstveno namenjena slovenski narodni skupnosti na Madžarskem, letos praznuje srebrni jubilej. Nastala je kot plod sodelovanja založbe Franc-Franc, Društva za humanistična vprašanja Argo in Zveze Slovencev na Madžarskem. »Leta 1997 se je v založbi Franc-Franc oglasil sedaj že pokojni novinar, pisatelj in pesnik Ernest Ružič, ki je bil takrat že več desetletij dopisnik Radiotelevizije Slovenija iz Madžarske in sodelavec časopisa Porabje, zato je dobro poznal jezikovno-kulturno situacijo v Porabju in tudi bralne potrebe porabskih bralcev. Beseda je dala besedo, Zveza Slovencev na Madžarskem kot civilna krovna organizacija je bila pripravljena sodelovati in tako je decembra 1998 izšla prva knjiga v tej knjižni zbirki,« je povzel Franci Just, urednik zbirke, v kateri je do danes izšlo že 25 knjig.
Nabor leposlovja v zbirki je kakovosten in bralsko dovolj odprt, zato zbirka že 25 let širi bralno kulturo med porabskimi Slovenci, tako pa ohranja in krepi njihovo narodnostno, jezikovno in kulturno identiteto ter povezuje skupnost z matičnim narodom.
Trinajst avtorjev iz Pomurja in Porabja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Avtorji del v knjižni zbirki so v glavnem iz Pomurja in Porabja. Med prekmurskimi avtorji sta Miško Kranjec in Ferdo Godina z narečnimi zgodbami in še deset sodobnih pisateljev in pisateljic, od tega sedem pisateljev in tri pisateljice, pri čemer so trije že pokojni.
Karolina Kolmanič je v zbirki objavila tri kratke zgodbe pod naslovom Njena razpotja, Bea Baboš Logar zbirko kratke proze Spominke, Norma Bale pa kratke zgodbe Ptice dronovke. Prvo knjigo v zbirki, roman Erd, je prispeval Ernest Ružič, kasneje je dodal še povest Pesem črnih mlak. Največ literarnih del – vsak po štiri – sta dodala Milan Vincetič in Feri Lainšček. Že pokojni Vincetič je napisal tri zbirke kratke proze Parnik v ajdi, Pobeglo morje in Luna na mesecu ter kratki roman Lebdeča prikazen, Lainšček pa mladinski roman Deček na dedovem kolesu, zbirko avtorskih pravljic Mislice ter dve pesniški zbirki Nikdar ne boš znala in Komu bo ravnica bela. Milivoj Roš je prispeval dve deli, mladinsko povest Škrat Babilon in novelo Železna zibelka, Štefan Kardoš kratki roman Zajčja sled in roman Stric Geza ide v Zaturce, Dušan Šarotar kratki roman Ostani z mano, duša moja, Branko Šömen pa knjigo humoresk Rakičanski breg.
V zbirki so svoja literarna dela objavili tudi trije avtorji iz Porabja, prvi je bil Karel Holec z zbirko kratke proze Andovske zgodbe, kasneje se mu je pridružil Francek Mukič z romanoma Garaboncijaš (Črnošolec) in Vtrgnjene korenje (Strgane korenine), literarno štafeto od očeta pa je prevzel Dušan Mukič, ki je lani decembra izdal avtobiografski roman Ljubljana skoz' očala moja ali Ljubljana skaus aukole moje.
Avtor v romanu opisuje sedem let, ki jih je preživel v Ljubljani med študijem zgodovine, slovenistike in informatike, rdeča nit romana pa je univerzalna izkušnja soočenja s študijem v matični domovini, spraševanja o identiteti in pripadnosti. »Knjigo posvečam v prvi vrsti mladim porabskim Slovencem. Rad bi, da bi jo ljudje prebrali in da bi jih z njo prepričal, da se odpravijo na študij v domovino. Prav tako bi jim rad povedal, naj vztrajajo, kljub krizam, ki jih bodo doživljali, in četudi se bodo spraševali, ali so na pravem mestu. Na koncu se vse izide in je vredno potrpeti,« pravi urednik oddaje Slovenski utrinki ter sodelavec časopisa Porabje, Porabskega koledarja in radia Monošter.
Pripovedi v romanu, ki ima dvajset poglavij, niso razvrščene kronološko, naslovi poglavij pa so verzi iz pesmi, ki so bile v času Mukičevega študija popularne, iz ljudskih pesmi in naslovov knjig, vsi pa se smiselno in tematsko povezujejo z vsebino. Tri četrtine romana so pripovedi o Mukičevem življenju v prestolnici, o ljudeh, ki jih je srečal in spoznaval v novem okolju, ena četrtina pa je osebna, govori o njegovih bivanjskih dvomih, iskanju in krizi identitete. Zelo pomembno vlogo ima jezik, zato ni naključje, da o njem govori že v začetku knjige. »Če se bomo mladi trudili, da se ohranita slovenska knjižna beseda in porabska beseda v Porabju, bomo tu še dolgo živeli Slovenci,« poudari Mukič.
V knjižni slovenščini in porabskem narečju
»V tej knjižni zbirki je bila objavljena več kot polovica vseh literarnih del, ki so jih ustvarili avtorji iz Porabja in so bila natisnjena v knjižni obliki. To je izjemno dragoceno, kajti porabskim Slovencem ni bilo dano, da bi si ustvarili takšne kulturne razmere in bi lahko ustvarili takšno knjižno produkcijo kot zamejski Slovenci v drugih okoljih, zato so te knjige dragocene. Zaradi tako imenovane dvojezičnosti so njihova dela dostopna tudi bralcem v matični domovini,« je dodal Just. V knjižni zbirki so knjige praviloma natisnjene tako v knjižni slovenščini kot v porabskem narečju.
Prevodi bogatijo porabščino na vseh jezikovnih ravneh, skoznje prihaja tudi veliko jezikovnih in besednih novosti, porabsko narečje pa s tem ostaja in se tudi širi kot literarni jezik.
Čeprav so avtorji najpomembnejši steber zbirke, so pomembni tudi drugi sodelavci, prevajalci, oblikovalci, likovni opremljevalci in ilustratorji. Prevajalski steber zbirke je Marjana Sukič, ki sodeluje že od začetka. Leta 2018 se ji je kot prevajalec pridružil Dušan Mukič, kot slogovni sodelavec pa je sodeloval tudi Vincetič, ki je besedila, izvirno pisana v narečju, prevajal v knjižno slovenščino. Sukičeva še vedno pripravlja tudi priložnostne slovarčke, s katerimi manj znane knjižne besede, besedne zveze in fraze porabskim bralcem pojasnjuje s pomočjo madžarščine.
Pri zbirki je sodelovalo tudi nekaj fotografov, ilustratorjev in opremljevalcev. Knjige so s svojimi fotografijami obogatili Denis Cizar, Lado Klar, Feri Lainšček, Niko Prelec in Attila Szigeti, z ilustracijami pa Anton Buzeti, Mateja Jakopič, Marija Kozar Mukič in Ditka Petkovič. Z oblikovalskimi zamislimi so sodelovali Sandi Červek, Črtomir Just in Petkovičeva. Ker je bila do leta 2008 zbirka oblikovno neenovita, jo je Črtomir Just zasnoval kot celoto in ji dal skupno podobo ter logotip. »Uredniški pečat sta zbirki poleg mene dajala še Vincetič in Kardoš, ki sta uredila nekaj posameznih knjig, drugače pa jaz urejam zbirko, pišem spremne besede in besedila na zavihkih,« je še dodal Franci Just.