Strokovna domoznanske ekskurzije so se udeležili učitelji osnovnih in srednjih šol s področja zgodovine, geografije in sociologije. Prva točka tega strokovnega dogodka je bila Pavlova hiša v Potrni – Laafeldu v Radgonskem kotu, kjer so po prvi svetovni vojni skupaj z mestom Radgona ostale vasi Žetinci, Potrna, Dedonci, Gorica in Zenkovci. Po več kot sto letih od podpisa Saintgermainske mirovne pogodbe, ki je bila podpisana med antanto in republiko Avstrijo kot prvo naslednico oktobra 1918 razpadle Avstro – Ogrske, se danes utrip slovenstva le še medlo čuti. Opazen je v priimkih in ledinskih imenih, ni pa ne dvojezičnih tabel ali drugih zapisov v slovenskem jeziku. Toliko bolj so bili presenečeni, ko so ob vstopu v Pavlovo hišo v Potrni začutili toplino in pozdrav v slovenskem jeziku. V slovenščini jih je pozdravila Suzana Weitlaner, vodja kulturnega doma, ki se imenuje po Avgustu Pavlu. Ta je bil rojen v sosednji Cankovi in skupaj z družino je nekaj let živel v tej hiši. Pavel je odrasel trojezično – govoril je slovensko, madžarsko in nemško. Študiral je v Budimpešti, pozneje pa deloval kot jezikoslovec, etnograf, pesnik, docent na univerzi Szeged in kot predstojnik muzeja. Prizadeval si je za povezovanje med Madžarsko in Slovenijo. Njegovo življenjsko načelo multiple identitete je bil razlog, da je bila po njem poimenovana kulturna hiša ter sedež kulturnega društva člen 7 za avstrijsko Štajersko. Društvo je zastopniška organizacija za manjšino štajerskih Slovencev, ki živijo v pokrajini Štajerski, po popisu prebivalstva leta 2001 se jih je za Slovence izreklo 2200. Med najpomembnejše aktivnosti društva spada razstavna dejavnost, močno pa je razvita tudi publicistična dejavnost, saj na leto izdajo od ene do tri knjige v znanstveni zbirki in prav toliko v literarni zbirki. Vsako leto pripravijo dvojezični zbornik z imenom Signal, izvajajo tečaje slovenskega jezika, organizirajo pohode po sledeh manjšin ter nasploh skrbijo za ohranjanje slovenske kulture v tem prostoru. Toplina pridiha slovenstva je vse udeleženci grela vse do naslednje točke postanka ob tromeji, je povedala Bernarda Roudi.
Na skrajnem delu tromeje med republikami Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko se nahaja ena manjših slovenskih občin, občina Kuzma z vsega okoli 2000 prebivalci. Pozdravil jih je župan Jožef Škalič, ki jim je opisal utrip življenja v tej skrajni gorički občini, kjer je vsega skupaj le pet vasi, med katere spadajo Kuzma, Gornji Slaveči, Trdkova, Dolič in Matjaševci. Nekoč izrazito kmetijsko pokrajino danes naseljujejo večinoma prebivalci, ki dnevno migrirajo v sosednjo Avstrijo. Ta jim daje boljši os kruha in tako so domačije zelo lepo urejene, po cestah pa se vozijo avtomobili višjega kakovostnega razreda. Sicer pa je v občinskem središču osnovna šola z vrtcem, katoliška cerkev svete Kozme in Damijana, dom za ostarele, številne gostilne ter čudovita in neokrnjena narava. Ta je predstavljena tudi na Ježkovi poti proti tromeji, kjer je obelisk iz leta 1924 z oznakami treh držav ter treh datumih podpisa nastanka te meje. Že omenjeni Saintgermainski mirovni pogodbi iz leta 1919 je v letu 1920 sledila še mirovna pogodba antante z republiko Madžarsko, ki je določila mejo med njo in takratno kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z osamosvojitvijo Republike Slovenije so tako nastali pogoji za tretji del obeliska, kjer je letnica iz leta 1991. Stičišče treh dežel je tako že več kot 30 let stičišče treh dežel, ki se na tem prostoru srečujejo vsako leto v mesecu juniju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Po skupni fotografiji jih je pot vodila proti nekdanjemu mejnemu prehodu Martinje, ki je bil eden izmed mejnikov v več kot 40 letnem obstoju železne zavese, ki se je zelo močno zarezale med Porabce in Prekmurce. V prvem kraju onstran danes proste meje jih je v Gornjem Seniku pozdravila svetovalka za slovenski jezik v okviru ZRSŠ Valentina Novak z učenko Vaneso, ki je ena izmed najbolj marljivih učenk slovenščine. Pozdravila jih je v porabščini in jih najprej napotila v gornjeseniško cerkev svetega Janeza Nepomuka. Tu jih je na oboku pozdravil napis Hvalite gospoda vsi narodi ter zapis ob podobah križevega pota v pristni porabščini. Po ogledu šole so v učilnici slovenščine spoznali vse tegobe ohranjanja slovenstva v tem prostoru, kot tudi to, da se slovenščine v Porabju, kjer sta dve dvojezični osnovni šoli z vrtcema danes uči vsega 200 učencev. Otroci iz porabskih OŠ Gornji Senik in Števanovci lahko nadaljujejo izobraževanje najprej na gimnaziji Monošter, nato pa na študiju v Sloveniji ali na Madžarskem. Porabski Slovenci zadnja leta ogromno sodelujejo z različnimi ustanovami v Sloveniji, v samem Porabju pa je največji problem ustrezno usposobljen kader za poučevanje v slovenskem jeziku. Tako si morajo ustrezne institucije z obeh strani meje prizadevati za vlaganje v izobraževanje učiteljstva, saj je trenutno le 50% zastopanost slovenskih učiteljev. Težko je dobiti učitelja asistenta, slovenske učiteljice, ki hodijo poučevat v Porabje pa so trenutno zaposlene preko Osnovne šole Kuzma. V letošnjem letu so za ohranjanja slovenstva zelo uspešne Goriške sinice, pevke, ki jih vodi Julija Fajhtinger iz Murske Sobote. Učiteljica Valentina, ki si prizadeva za ohranjanje slovenstva v šolah v Porabju svetuje učenje slovenščine po metodi učenja tujega jezika. Knjižna slovenščina je otrokom iz Porabja tuja, ker pristna porabščina žal izumira. Nekoč so jo govorili v družinah, danes ne več toliko, saj živijo na stiku meje z Avstrijo, ki tako kot Goričancem tudi Porabcem daje možnost boljšega zaslužka. O tej težavi v Porabju je spregovorila tudi generalna konzulka Metka Lajnšček, ki svojo funkcijo v Monoštru opravlja že drugi mandat in se ji v letošnjem letu tako mandat izteka. Obiskovalce je opozorila na neformalni velik vpliv različnih društev in institucij iz Slovenije, ki imajo zasluge za ohranjanje slovenstva in so v zadnjih letih veliko prispevale za ohranjanje slovenskega življa v Porabju. Tako že nekaj let zelo uspešno deluje slovenska vzorčna kmetija na Gornjem Seniku, letos je bil v postnem času postavljen križev po skozi vse porabske vasi, prav tako pa je tudi potekal popis prebivalstva. Slogan Slovencev je bil: "Ne pozabi, Slovenec sem!"
Po ogledu filma o Porabju iz leta 2018 so svojo pot nadaljevali skozi Števanovce v Andovce, kjer se nahaja Mali triglav. V tej najmanjši porabski vasici tik ob Čepincih in Budincih, je ob slovenski domačiji skala s Triglava, ki ima na straneh kamen iz vsake porabske vasice. Po skupnem fotografiranju, so pot nadaljevali mimo muzeja železne zavese v Števanovcih, kjer je na pokopališču zelo pomemben zapis Za vse tiste, ki so njin somo vo zvonili, ki priča o usodi številnih izseljencev, ki so odšli, pa se žal nikoli več niso vrnili. Edinstven muzej železne zavese priča o težkih časih realsocializma, kjer je bil vsak nedovoljen poskus prehoda meje krvavo zatrt. Mejo so neopazno prešli in se ustavili v Čepincih, kjer so v nekdanji karavli pred leti uredili graničarski muzej ter se srečni, da danes živi v drugačnih časih napotili proti zaključni evalvaciji v Šalovcih.
Nekoč izjemno pomemben trg je danes občinsko središče z osnovno šolo, ki jo obiskujejo učenci iz obmejnih vasi Markovci, Budinci, Dolenci in Čepinci. Življenje tukaj teče počasneje, saj je še vedno čutiti dobroto in prijaznost malega goričkega človeka, kar v svoji delih opisuje tukaj rojeni gorički poet Feri Lajnšček. Udeleženci so bili veseli, da so ta dan veliko doživeli in začutili močan utrip slovenstva na stiku treh dežel. Hvaležni so društvu za dobro organizacijo in izvedbo strokovne ekskurzije, je dodala še Roudijeva.