Na Gornjem Seniku so pred dvanajstimi leti v starem župnišču uredili Küharjevo spominsko hišo. Za vzdrževanje je pristojna Državna slovenska samouprava, srce hiše pa je njena vodja in muzejska pedagoginja Ibolya Neubauer, ki že vse od odprtja skrbi za organizacijo raznih delavnic in vodenje ogledov. Neubauerjeva sicer poučuje na tamkajšnji DOŠ Jožefa Košiča, v Küharjevi spominski hiši pa je obiskovalcem na voljo po štiri ure vsak torek, četrtek in soboto.
Hiša je ime dobila po nekdanjem župniku Janošu Küharju, ki je tukaj živel in deloval 50 let do smeti leta 1987. Župnišče je pet let po njegovi smrti kupila madžarska družina in v njem uredila prenočišča. Ženska, ime ji je bilo Ana, je delala v muzeju in imela občutek za starine, zato je vse predmete ohranila in skrbno pazila nanje. Prav njej so v Porabju lahko hvaležni, da so ti predmeti ostali in se ohranili v takem stanju, kot so se, ko je hišo prevzela Državna slovenska samouprava.
Obisk hiše je bil sploh v prvih letih zelo velik, predvsem iz Slovenije je prišlo veliko obiskovalcev, na dan so sprejeli tudi po dva do tri avtobuse ljudi. Na obisk je v zadnjih letih vplivala epidemija, a se obiskovalci počasi vračajo. Prihajajo tudi Madžari, a ti pridejo po navadi v manjših skupinah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Vsak drugi mesec v hiši organizirajo delavnice za otroke. Cilj je, da bi otroci spoznali in ohranjali stare šege. Na njih delajo rože iz kreppapirja in koruznega ličja, pred božičem in veliko nočjo pa izdelujejo okraske. Pogosto v goste povabijo tudi starejše ženske ali moške iz vasi, ki predstavijo kakšno staro opravilo, kot je na primer pletenje košar. Letos so tudi že desetič organizirali tabor za ohranjanje ljudskih običajev. Tudi na tem s pomočjo delavnic ohranjajo šege, prirejajo ljudske in športne igre ter se odpravijo na izlete. Na tamkajšnji šoli imajo na urniku poleg slovenskega jezika tudi uro spoznavanja slovenstva, v okviru katere pogosto obiščejo Küharjevo spominsko hišo. Nedavno so tudi obnovili podstrešje, kjer je sedaj veliko prostora za različne dogodke in dejavnosti.
Krušno peč uporabljajo še danes
V hiši je še ohranjena krušna peč, ki jo tudi velikokrat uporabijo. Hišnik, ki skrbi za hišo, se je od starejše ženske, ki je pred dvema letoma umrla, naučil peči kruh in kljub svoji mladosti to delo odlično obvlada, zato tega uči tudi otroke, ki si na delavnicah spečejo vsak svoj hlebček kruha in ga odnesejo domov. V kuhinji sta še kotel, ki ga danes ne uporabljajo več, včasih pa so v njem kuhali za živino, in stari štedilnik, kjer pečejo ajdove retaše in druge jedi. V kuhinji pogosto potekajo delavnice, sploh pozimi, ko je za to na zunanji terasi prehladno.
Ohranila se je tudi Küharjeva spalnica ali tudi bela soba, kakor bi jo lahko poimenovali glede na barvo. V delovni sobi je vse postavljeno tako, kot je bilo, ko je še živel Kühar. V njej med drugim najdemo pisalno mizo in klavir, pa tudi njegov pisalni stroj. Janoš Kühar je natipkal nešteto listkov in jih nato razmnoževal s posebnim strojem. Na stenah in klavirju so tudi njegove slike, posnete prav v tej sobi. Ohranjene so tudi jedilnica in mogočne omare, ki jih je prejšnja lastnica dala restavrirati. Žal so njihove police prazne, kar je posledica tega, da so vaščani po Küharjevi smrti veliko stvari odnesli, saj hiša ni bila zaklenjena, veliko pa so jih tudi zakurili.
Podstrešje skrivalo več kot sto let stare kipe
V eni od sob je stalna razstava. V vitrinah so razstavljeni cerkvenozgodovinski dokumenti in predmeti iz župnišč na Gornjem Seniku in v Števanovcih. Najdemo lahko podobice, osnutke vitrajev iz delavnice steklarskega mojstra Jozsefa Palke, fotografije stare gornjeseniške cerkve in fotografije gradnje nove, pisma, ki sta si jih pisala Kühar in škof, ročno zapisane note iz števanovskega župnišča, knjigo Jožefa Pustaia s slovenskimi cerkvenimi pesmimi in molitvami za učitelje, prvo izdajo molitvenika za mladino Jožefa Klekla iz leta 1910 Hodi k oltarskomi svestvi, čitanko za ljudske šole iz leta 1840, odlomke časopisnih člankov o gojenju kokoši iz leta 1916, zbirko uredb za ljudske šole iz leta 1936, priročnik o gospodarjenju za vodenje katoliških dekliških krožkov, katoliški katekizem v slovenščini iz leta 1943, mašne plašče in še mnogo drugega. V vitrini na sredini sobe so več kot sto let stari leseni kipi svetega Štefana, Ladislava in srca Marijinega, ki so jih našli na podstrešju stare gornjeseniške cerkve. Cerkev so prezidali leta 1938 in takrat so te kipe odnesli na podstrešje, kjer so ostali vse do leta 2009, ko so začeli zbirati predmete za razstavo. Ob vseh razstavnih eksponatih so napisi v madžarščini in slovenščini.
V gospodarskem poslopju ob hiši hranijo še predmete, ki so jih v Porabju nekoč uporabljali pri delu tako v župnišču kot na vasi. Med njimi najdemo ročni mlin za ajdo, stiskalnico, voz in drugo. Na dvorišču je tudi manjši apartma, ki sicer ni del muzeja, so ga pa nedavno obnovili in bodo v prihodnosti tukaj morda obiskovalcem ponudili prenočišče.
»Slovenci naj ostanejo tudi naši otroci«
Janoš Kühar se je rodil leta 1901 v Gradišču pri Tišini. Bil je mlajši brat duhovnika in narodnega buditelja Štefana Küharja. Gimnazijo je obiskoval v Kisegu in jo dokončal v Sombotelu, kjer je nato študiral bogoslovje in bil posvečen leta 1924. Osem let je bil katehet v Sombotelu, nato pa se je leta 1936 ustalil med porabskimi Slovenci na Gornjem Seniku. V 50. letih je bil za pet let premeščen v župnijo Izsakfa v osrednji Madžarski, sicer pa je bil duhovnik na Gornjem Seniku vse do svoje smrti. Že ob prihodu si je začel prizadevati za gradnjo nove cerkve, kar se je tudi zgodilo, po vrnitvi iz Izsakfe pa je dal cerkev še poslikati. V zavesti porabskih Slovencev in Prekmurcev na splošno je ostal znan kot duhovnik, ki je ohranjal prekmurščino med ljudmi, saj je bila ta dovoljena le za cerkvene obrede. V jeziku, ki so ga razumeli in govorili domačini, je sestavil molitvenik in knjigo za katoliško bogoslužje. Pri tem se je zgledoval po starejših prekmurskih knjigah in Kalendarju Srca Jezušovoga. Pri ohranjanju prekmurskega jezika mu je pomagal župnik v Števanovcih, Hrvat Lojze Markovič, ki je v svoji župniji prav tako ohranjal jezik domačinov. Njegove najbolj znane besede so: »Slovenci smo bili, Slovenci smo, Slovenci ostanemo in to naj ostanejo tudi naši otroci.« Umrl je leta 1987 na Gornjem Seniku.
