O literarnem delu, katerega zgodba se dogaja v Lendavskih goricah, se je z avtorico pogovarjala pesnica in pisateljica Judit Zagorec Csuka. O vsebini knjige je govoril tudi Robert Titan Felix, vodja založbe Volosov hram, ki je knjigo izdala. Odlomke iz knjige Vohljači je brala Jerica Trojak. S slovenskimi in tujimi zimzelenimi skladbami pa je nastopila vokalistka in kitaristka Lucija Šetar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Obiskovalce literarnega večera je nagovorila predsednica ZKD Lendava Elvira Vaupotič Göncz, ki je poudarila, da upokojeno učiteljico slovenskega in nemškega jezika Olgo Paušič že vrsto let poznamo po njenih proznih delih in poeziji, tokrat pa se je prvič lotila žanra detektivskega romana. Judit Zagorec Csuka je povedala, da literarni začetki Olge Paušič segajo v leto 1995, ko je skupaj s pesnikom Štefanom Huzjanom izdala knjižno zbirko Obrazi, v kateri so njene kratke zgodbe. Ob kratkih zgodbah in pesmih je izdala v dveh knjigah še svoje popotniške zgodbe in vtise. Obsežno je tudi njeno ustvarjanje za otroke in mladino, ustvarjala pa je tudi besedila z gledališke predstave, tako za otroke, kot tudi za odrasle. Vohljači so njen prvi roman za odrasle.
Avtorica detektivskega romana Olga Paušič je predstavila vsebino knjige (seveda le uvodni del) in osrednje like v njej. Zakonski par, ki živi med vinogradi v Lendavskih goricah je policija zaprosila ali bi lahko iz njunega vikenda v goricah oprezali za sosedom, ki ga sumijo nečednih aktivnosti. Zakonski par privoli in tudi sama začneta oprezati za sosedom ter se aktivno vključita v raziskovanje. A samoiniciativnima detektivoma, ki sta pri tem tudi nekoliko nespretna, policija vendarle postavi mejo.
Urednik knjige Robert Titan Felix je povedal, da je roman kritičen do okolja, v katerega je postavljen, torej do Lendave in okolice. V njem se avtorica izogne temu, da bi lokalne Sherlocke Holmese naredila preveč idealizirane, da bi recimo detektivom pokazali pot do rešitve problema in jim morda celo očitali levite za neresno opravljanje dela. Po drugi strani pa izkoristi humornost osnovne postavitve, ne da bi tudi tej plati dala peruti onstran resničnostne preverljivosti. Kajti osnovna linija suspenza ni edini pramen tega romana, morda celo bolj pomembni so tisti, ki posegajo v intimne zgodbe posameznih udeležencev iskanja rešitve problema, in ki se prav tako odlično uležejo v zgodbo. To je odlično napisan, napet ter interpretativno bogat in tehten roman.