V knjižnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so v začetku meseca odprli razstavo starejših rokopisnih pesmaric vzhodnoslovenskega prostora. Na ogled je devet vzhodnoštajerskih in prekmurskih rokopisnih pesmaric iz rokopisne zbirke UKM. Iz prekmurskega jezikovnega prostora so predstavljene Martjanska pesmarica I iz 17. stoletja, Martjanska pesmarica II iz 18. stoletja ter tri pesmarice iz 19. stoletja – Cantiones Mortuales, Gaberjeva in Gaber-Bokanova pesmarica. Na vzhodnoštajerskem območju so v prvi polovici 19. stoletja nastale Volkmerjeva pesmarica, Kosijeva pesmarica, Šefova pesmarica in Verbnjakova pesmarica. Razstava, katere avtorici sta Nina Ditmajer in Vlasta Stavbar, je nastala v okviru raziskovalnega projekta Recepcija starejšega pesništva v panonskem jezikovnem prostoru in je interaktivna, saj pesmarice predstavlja tako v fizični kot digitalni obliki. Elektronska izdaja na spletu je prva, poskusna objava zbirke Slovensko baročno slovstvo, kjer je celotno besedilo teh pesemskih rokopisov prepisano in javno dostopno.
Uporabljali so jo protestanti in katoličani
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Martjanska pesmarica I je prekmurski in kajkavski rokopis pesmi, ki datira v 17. stoletje. Ker nima prvotnega naslova, je današnje ime dobila po nekdanjem lastniku rokopisa Nikolaju Legenu iz Martjanec, ki se je vanj podpisal leta 1710 in hkrati zabrisal prvotno letnico nastanka. Najpomembnejša raziskovalca rokopisa Vilko Novak in Franjo Fancev sta pod Legenovim zapisom prepoznala letnico 1643, v četrtem delu pesmarice pa še letnici 1657 in 1695, kar rokopis gotovo uvršča v 17. stoletje. Fancev je kasneje prepoznal še starejšo letnico 1593 in besedilo Prekomurske pjesmarice razglasil za najstarejši kajkavski rokopis pesmi, ta oznaka pa je v hrvaškem prostoru obveljala vse do današnjih dni. Martjanci so v času nastanka pesmarice cerkvenoupravno pripadali škofiji Gjur ter bili med letoma 1592 in 1672/73 protestantski, čeprav so se zemljiški gospodje Batthyany že leta 1630 spreobrnili v katolištvo. Prav tako je prvotni značaj pesmarice protestantski, vendar so jo kasneje uporabljali tudi katoličani, kar je razvidno iz raznih Legenovih popravkov besedil. Pesmarico je najverjetneje zapisal tamkajšnji učitelj in/ali kantor, saj so jo uporabljali v cerkvi in šoli. Pesmarica je sestavljena iz petih različnih delov in zajema 160 pesmi, od tega dve madžarski in eno večjezično latinsko-madžarsko-kajkavsko. V prvem delu so zapisane adventne in božične pesmi, v drugem delu pesmi za post in veliko noč, v tretjem delu pa je 16 pesmi za binkošti in vnebohod. Četrti del zajema 35 različnih pesmi, od katehetičnih, spokornih, tolažilnih do zahvalnih jutranjih in večernih. V petem delu je enajst pesmi, med njimi pesem o sigetski bitki neznanega avtorja iz druge polovice 16. stoletja, ki govori o junaškem boju Nikolaja Zrinskega pri Sigetu.
Tudi redko zapisane pesmi
Martjanska pesmarica II je nastala v 18. stoletju. Ime je dobila po zadnjem nahajališču rokopisa v Martjancih. Kot lastnik rokopisa se je v letih 1756 in 1786 podpisal Mihael Terplan. Pesmarica je vezni člen med starejšo prekmursko rokopisno in kasnejšo tiskano protestantsko pesniško produkcijo. Je kratka in obsega 33 pesmi, od tega so tri zaradi poškodovanega rokopisa nepopolne. Začne se z adventnimi pesmimi, sledijo pesmi o Svetem duhu, Bogu in Kristusu, konča pa se s psalmi in Marijinim kantikom. Adventna pesem Prophetje so prorokuvali ni ohranjena v celoti, saj v rokopisu manjka prvih šest paginiranih strani, prav tako manjka velik del pesmi Stvoritel Bog zmožni in prvi del pesmi Gospodnu Boguvi vsegdar mu dajmo hvalo. Vse tri pesmi so znane že iz Martjanske pesmarice I. Po Novaku naj bi rokopis zajemal tudi iz starejše pesmarice znano pesem Od tih treh modrih se spominamo, vendar manjkajo paginacije od 29 do 40. Posebnost pesmarice so psalmi, ki so prevedeni iz madžarščine.
Pesmarica mrtvaških pesmi z latinskim naslovom Incipiuntur Cantiones Mortuales je prekmurski rokopis pesmi neznanega avtorja, prav tako nista znana kraj in čas njenega nastanka. V prvem delu je zapisana letnica 1879, vendar je rokopis po nastanku starejši in sega vsaj v prvo polovico 19. stoletja. Rokopis je bil nazadnje v lasti Franca Zacherla, ljutomerskega pevovodje in zbiralca pesmi. Pesmarica je sestavljena iz dveh delov na skupno 182 straneh. Prvi del zajema 38 mrtvaških pesmi, večina jih je znanih že iz Mrtvečnih pesmi Števana Sijarta (1796). Druge pesmi so bile znane in zapisane tudi v rokopisnih pesmaricah prekmurskih kantorjev iz prve polovice 19. stoletja. Drugi del pesmarice vsebuje še 22 pesmi različnih vsebin, ki so večinoma znane iz protestantskih pesmaric 17. in 18. stoletja. Poleg tega v tem delu najdemo še nekaj redko zapisanih pesmi, npr. staro pesem na svete tri kralje Ta zvejzda ta je vö zišla, pesem o sv. Jožefu Zdrav oh Joužef plemeniti in iz Šlebičeve pesmarice znano Pesem od slavička ftička.
Mešanje jezikovnih prvin
Pesmarica Mihaela Gaberja je nastala v letih 1825 in 1826 v župniji Sv. Jurij. Napisal jo je Mihael Gaber iz Serdice. Rokopis zajema 45 pesmi, večinoma za pogrebe ali bedenja, ki jim sledijo kolednice, božične in vnebohodne pesmi, svetniške in pasijonske pesmi, eshatološka pesem o sodnem dnevu Dies irae, Marijina pesem, pesem o ovčici in pesem o razsipnem sinu. Pogrebne pesmi so namenjene posameznim družinskim članom (npr. očetu, materi, ženi, možu, botru), ki so lahko poimenovani tudi s konkretnimi imeni. Nekatere pesmi v pesmarici se pojavljajo v prekmurskih rokopisih že vse od 17. stoletja, npr. Teda Gospon Boug boude nje kunol, Kristus v nebo stoupil je nam mesto sprat pojde. Pesem o premišljevanju križevega pota Kerščenici prigledajte te kervavi križni pout je pisec prevzel iz jezuitske pesmarice Primoža Lavrenčiča (1757), ki je bila zelo razširjena na sosednjem Štajerskem. Pesem o ovčici Oh kak kesno bižim k düšnomu vrači jaz je znana iz protestantske Berkejeve pesmarice iz druge polovice 18. stoletja, nekatere pesmi pa so že bile natisnjene v Sijartovih Mrtvečnih pesmih (1796). Pesmarica vsebuje tudi pesem o Adamovem in Evinem rojstvu, ki jo najdemo v starejši Šadlovi pesmarici (1797). Rokopis je napisan v prekmurskem črkopisu 18. stoletja. V jeziku se mešajo knjižne prekmurske in narečne goričke značilnosti.
Katoliško mrliško pesmarico iz Gerečavec sta zapisala Mihael Gaber in Štefan Bokan iz Gerečavec (danes zaselek pri Svetem Juriju) v letih 1824–1825. Rokopis vsebuje 44 mrliških pesmi, večinoma že znanih iz evangeličanske pesmarice Števana Sijarta Mrtvečne pesmi (1796), zapisane pa so tudi pesmi, ki so se širile zgolj v rokopisih. Zapisovalca Gaber in Bokan sta iz Sijartove pesmarice prevzela kar 26 pesmi. Vsaj 12 pesmi najdemo še v rokopisni evangeličanski pesmarici Blaža Berkeja iz 18. stoletja in v predhodno predstavljeni pesmarici mrtvaških pesmi Cantiones murtuales.
Razstava omenjenih pesmaric bo na ogled še do 4. novembra.