vestnik

V Mikku predstavili novi roman Norme Bale

Vestnik.si, 6. 12. 2023
Jure Kljajić
Predstavitev knjige Agregat.
Aktualno

Premierno so ga predstavili na Slovenskem knjižnem sejmu

V Mikku so na dan kulture predstavili novi roman Norme Bale z naslovom Agregat, ki je izšel pri založbi Pivec. V pogovoru z avtorico, ki ga je vodila lektorica romana Lučka Zorko, sta se poleg vsebine knjige med drugim dotaknili avtoričinega ustvarjalnega opusa. »Prvega ne pozabiš nikoli in pri pisanju romana Sekstant (soavtorja Robert Titan - Felix in Štefan Kardoš, op. p.) se mi je zdelo imenitno predvsem to, kako smo ob druženju razvijali zgodbo. Je pa Agregat tisti, za katerega bi sama rekla, da je daleč najbolj zrel, tudi morda najbolj premišljen,« je povedala Norma Bale o svojem zadnjem romanu, ki je označen kot politični roman.
V njem piše o »anonimusu«, človeku, ki živi povsem urejeno poklicno in zasebno življenje, je spoštovan v svojem poklicu, a se ob vstopu v politiko spremeni. »Včasih so v politiko vstopali ljudje s pedigrejem in sama sem od svojih zelo zgodnjih let verjela, da je politika delanje dobrih sprememb. Danes pa razmišljam, kako živim v svetu, ki ni več moj, v družbi, ki je več ne razumem, in kako je zdaj čas, da se človek umakne v intimo, osamo in poskuša preprosto preživeti. A to je seveda najhujše, kar lahko storiš – da ne storiš ničesar. Zdaj je trenutek, ko bi morali biti politično odzivni, ker kot smo skozi zgodovino videli, ko postanemo tihi in anonimni, pridejo do moči in oblasti tisti, ki ta svet zapeljejo v eno drugo smer.«

knjiga-agregat, norma-bale
Jure Kljajić
Predstavitev knjige Agregat.

Več o vsebini romana v recenziji, ki jo je napisala književnica in lektorica Lučka Zorko:
V naš prostor je, kar me je zelo razveselilo, vstopil novi, obsežen roman pisateljice, pedagoginje, magistrice literarnih ved in publicistke Norme Bale s pomenljivim naslovom Agregat, ki je tik pred slovenskim knjižnim sejmom izšel pri mariborski Založbi Pivec. Norma Bale, ki ima za sabo že roman Sekstant (2002; skupaj z Robertom Titanom Felixom in Štefanom Kardošem), monodramo Halka (2006), slikanico Rdeči balon (2005), roman Karamel (2012) in zbirko kratke proze Ptice dronovke/Ftice dronovke (2021), je svoj opus tokrat okronala z odlično izpeljano kompleksno formo političnega romana s presenetljivim, a nujnim zasukom, ki ga zavoljo suspenza še ne bomo razkrili, saj roman glede na njegovo nedavno rojstvo svoje bralce šele vabi. 
Agregat se spusti v raziskovanje konkretnih vzvodov lokalne in državne, deloma pa tudi mednarodne politike, pri čemer je izjemno unikaten, saj romana s tovrstno tematiko v našem prostoru praktično še ni. Urednik romana Lenart Zajc v spremni besedi zapiše: »Z romanom, ki ga lahko razumemo kot ironično grotesko, obenem pa ga lahko beremo tudi kot politično kriminalko, je avtorica nastavila zrcalo izgubljenosti demokratične zahodne družbe, družbe, ki vse bolj pozablja na svoje vrednote in izgubljeno caplja na mestu, medtem ko ji ritem korakov diktira kapital družb, ki niti približno ne razume dimenzij tehnologije, ki mu je na voljo in s katero upravlja.«

knjiga-agregat, norma-bale
Jure Kljajić
Predstavitev knjige Agregat.

Spremljamo zgodbo in osebni razvoj glavnega lika, profesorja tehnične vzgoje in naravoslovja Miroslava Gumpka, ki ob prestopu v zrelo življenjsko obdobje začuti utesnjenost svojega predvidljivega, rutiniranega življenja in po spletu okoliščin, ki morda niti niso najbolj naključne, postane najprej poslanski kandidat nove stranke Bravo (s povednim imenom, ki pomeni »branimo vrednote slovenske osamosvojitve«), nazadnje pa pristane na mestu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu. S pristno nazornostjo nekoga, ki temo dobro pozna, avtorica preko Gumpkovih osebnih strahov, dvomov, njegove začetne naivnosti in kasnejših spoznanj preko žive in tekoče zgodbe pred nas postavi proces nastajanja nove stranke, predvolilni boj, postopke, ki jih mora prestati kandidat za ministra, in sámo funkcijo ter njene naloge, ki Miroslava popeljejo na njegovo prvo službeno potovanje v Avstralijo, kjer se stvari usodno zapletejo v smer, ki nas, kolikor nas preseneti, tudi razsvetli in nam razjasni edino logično smer, ki jo bomo kot človeštvo primorani ubrati in bo postavila pod vprašaj zaenkrat še samoumevne reči, kot je na primer sama človeškost. 
Kljub temu da je politika precizno secirana pod avtoričinim jasnim in mestoma ironičnim periskopom, pa je pravzaprav predvsem poligon za raziskovanje človeka – njegovega mesta v svetu, njegove morale, predvsem pa odnosov med ljudmi in družbene hierarhije ter najbolj nedoločnega in pomenljivega izmed vsega – prihodnosti. Posega pa tudi v intimnejše dele človeka, v njegove zasebne odnose ter njegovo najnotrišnjo bit – strahove, dvome, ljubezni, hrepenenja, sanje. Miroslavova zgodba je izpisana v prvi osebi – in ravno prvoosebni moški pripovedovalec avtorici omogoča, da izpiše stvari, kakršne so, ne da bi trčila ob tipični predsodek ženske pisave. Svet politike je, kljub temu da široko odprt tudi za ženske, še vedno igra, v kateri veljajo moška pravila. Kar pa seveda ne pomeni, da ženska plat ostaja zanemarjena – pravzaprav je še toliko bolje problematizirana, saj ženski liki nastopajo v sicer obrobni, ampak toliko bolj nepogrešljivi in brezkompromisni vlogi. Glavnemu liku pa avtorica nenazadnje pokuka tudi v sanje in najgloblja, najnežnejša hrepenenja, ki iz njega delajo človeka in ki v tem hrupnem, prehitrem svetu, polnem pravil in vlog, nakazujejo vsaj neznatno možnost svobode. 
Tisto, kar velja posebej izpostaviti, pa seveda ni to, kaj je opisano, temveč kako. Jezik Norme Bale je, kakor se je organsko razvijal skozi ves njen opus, neposreden, jasen, sproščen, mestoma (predvsem v dialogih) brezkompromisen, ovenčan s slengom, humoren, ciničen, mestoma zdrsne celo v grotesko in nam da vedeti, kako tanka je meja med igro in resničnostjo. Za izpeljavo tako obsežnega romana, ki se poleg politike loteva tudi drugih pomembnih tem, lahko avtorici samo čestitamo za veščino in zrelost izpeljave. Poleg vsega naštetega pa ga odlikuje še nekaj, kar pri tako obsežni formi še zdaleč ni nepomembno: berljivost. 
Za konec navedimo odlomek iz romana, ki bo k branju pritegnil ne le radovednega slehernika, marveč tudi koga, ki se razkritja mehanizmov igre tudi čisto malo tudi boji: 
A govorec, ponesen z valovi zanosa, ki ga je sam ustvaril, naredi dramatičen premor, nato pa svečano in umirjeno zaključi: 
»In še moje vprašanje vseh vprašanj: ali želimo to, za kar smo se borili, tudi ohraniti? Moj odgovor je: da, želimo! Zato bom na volitvah obkrožil Bravo – svoj glas bom dal stranki, ki ima en sam cilj – braniti vrednote osamosvojitve! Ni pomembno, ali sem predsednik jaz, pomembno je, da smo enotni in da se končno v parlamentu sliši tudi naš glas!«
Zajame sapo in ponovno odpije požirek. Mirno se zagleda v temo in svečano reče:
»V tej dvorani ste tudi kandidatke in kandidati za državnozborske volitve. Zdaj smo vsi skupaj ena celica, ena družina. Beseda kandidat ima koren v latinščini; pomeni tistega, ki je svetel, lep, čist. Želim, da smo vsi članice in člani stranke Bravo takšni candidatusi, ne glede na to, kdo bo v resnici zasedel stol v parlamentu.« 
Njegove besede kot svilena mreža padejo na poslušalce, da se vsi za droben trenutek počutimo izbrane. Nato pa nepričakovano zavpije v maso: 
»Ali boste obkrožili Bravo, stranko s smislom?«
Po mojem scenariju bi se zdaj moral z odra vreči naravnost med hipnotizirano množico.
Telesa se dvignejo z oblazinjenih stolov, topotajo z nogami in kot v transu kričijo: 
»Da, da, da!!!« 
Prizor se mi zazdi čudno znan. Pred davnimi leti, takoj po osamosvojitvi, me je Aco nahecal, da sem šel z njim v Gradec na seminar za prodajalce življenjskih in nezgodnih zavarovanj velike mednarodne zavarovalniške korporacije Merkur. Plačali so nama prenočevanje v hotelu v centru mesta in zdela se nama je dobra ideja, da ob kotizaciji dvesto šilingov legitimno pobegneva od doma. Aco se je ob redni zaposlitvi s prodajo zavarovanj ukvarjal že dobro leto in zdaj je v posel hotel potegniti še mene. Ko sem videl, da so nas predavatelji motivirali s skakanjem po mizah in ob vpitju Mi hočemo, mi zmoremo, mi bomo, se mi je vse skupaj uprlo. Sam pač nisem nikoli imel tega črednega nagona in nič ne kaže, da se bo predramil prav zdaj. Ko so mi ob koncu dvodnevnega seminarja povedali, da moram za vstop v sistem plačati še tristo šilingov, nato pa bom dobival tantieme od vsakega novega kandidata, ki ga bom pripeljal na seminar, se mi je zazdelo, da sem se znašel v finančni piramidi, za katero se je kasneje res izkazalo, da je bila prevara in je zaslužila samo peščica, ki je bila zraven čisto od začetka. Aco si vložka nikoli ni povrnil, ker pa je nekaterim komitentom življenjsko zavarovanje tudi narobe izračunal, je moral plačati še kazen. In zdaj se mi vrača ta slika in zdi se mi, da sem ponovno vstopil vanjo. Množica rjove od navdušenja nad predsednikom Svetetom in priznati si moram, da se je tudi mene dotaknilo nekaj vprašanj, ki jih je govorec zastavil delegatom. A vse je treba vzeti nekoliko z rezervo. Konec koncev še nisem srečal stranke, ki bi v svojem programu skušala nagovarjati tako liberalce kot konservativce. So kakšne stvari, ob katerih bom moral zamižati vsaj na eno oko. Toda glavne vrednote stranke Bravo so tudi moje vrednote. Navsezadnje jaz, samoodločeni ateist, poskušam živeti po desetih božjih zapovedih. 

knjiga-agregat, norma-bale
Jure Kljajić
Predstavitev knjige Agregat.

Po predstavitvi na knjižnem sejmu v Ljubljani smo roman v lokalnem prostoru predstavili v Mladinskem informativnem in kulturnem klubu Murska Sobota na »ta veseli dan kulture«. MIKK je bil praktično zapolnjen do zadnjega kotička, obiskovalci pa so po dogodku še pretresali temo romana v prijetnem klubskem vzdušju. Kajti pomembno je, da se o stvareh govori, tudi v prostorih, ki pripadajo mladim. Predvsem tam je pomembno, da se preizprašuje tudi zgodovina Slovenije, njena pozicija, njena problematičnost – nenazadnje ni prav, da nekateri mladi le bežno vedo, da je nekoč tukaj obstajala neka mala vojna, ki niti ni bila »prava« vojna, kakršne se nam v zadnjem času kažejo po medijih. Da še vedno obstaja neka domovina, ki ni ne leva ne desna, ampak je naša skupna, določa pa jo nekaj, kar le ni tako nepomembno: jezik. 
Jure Kljajić
Predstavitev knjige Agregat.
norma-bale agregat
Kaj zdaj berejo drugi