Po življenju v blokovskih naseljih je bil to pravi balzam za dušo, saj je v mestnem okolju zelo težko ustvarjal in živel glasbo, pravi Rauch. »V tistih letih sem intenzivno iskal prostor, kjer bi se lahko posvetil glasbi. V pokrajini ob Muri sem imel že takrat veliko prijateljev in znancev, ki sem jih spoznal prek različnih glasbenih projektov, v katerih smo sodelovali. Ti so mi tudi pomagali poiskati staro hišo v mirnem okolju v Prekmurju.« To je prijetno okolje, ki ga je hitro začutil kot pravi dom, primeren tudi za delo. Ni mestni človek, raje je v naravi, poudari.
Pred kratkim je izšla nova zgoščenka Marko bande Tresti, Rauch je njen producent. S to glasbeno skupino sodeluje, odkar se je preselil v Prekmurje. »Večkrat me pokličejo tudi, da zaigram z njimi na koncertih. Doslej sem sodeloval z veliko glasbeniki in glasbenimi skupinami, med drugim z Vladom Kreslinom, Regino, Vladom Poredošem in drugimi. Veliko sodelujem pri glasbenih projektih. Imel sem tudi dvajset delavnic v okviru mednarodnega folklornega festivala v Beltincih.« Po poklicu profesor glasbe ima zbirko več kot štiristotih glasbil iz vsega sveta. Vedno je prijetno presenečen, kako so mladi, od otrok v vrtcu do dijakov, navdušeni nad njimi. »Mlade marsikaj pritegne, če jim to primerno predstaviš. Med glasbili, ki jih predstavljam, so tako tradicionalna prekmurska kakor tudi manj znana iz oddaljenih držav. Na delavnicah tudi sami poskusijo zaigrati nanje.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ob krožišču na Lendavski ulici nastaja še en objekt. Za kaj gre?
Pred dvema letoma je na območju krožišča v Lendavski ulici, kjer v prometnih konicah rado prihaja do zastojev, zrasla stavba družbe Novomat, tako imenovani Avto steklo center, sedaj pa na nasprotni strani ceste nastaja še en poslovni objekt.
Zbirka več kot 400 glasbil
V času epidemije je bilo nastopov in glasbenih projektov malo, tudi delavnic skorajda ni bilo. »Na srečo ustvarjam dve oddaji na tretjem programu Radia Slovenija Ars. Ena je o slovenski ljudski glasbi Za en bokal muzike, druga Oddaljeni zvočni svetovi pa o svetovnih glasbenih kulturah.« Pred preselitvijo v Prekmurje je bil na nacionalnem radiu zaposlen kot urednik za komorno glasbo. Tako ima že nekaj izkušenj in mu je tudi delo producenta albuma Marko bande šlo od rok. »Če je priložnost, z veseljem sodelujem pri prizadevanjih, da bi ohranili osnovni, naravni zvok ljudske glasbe. Če imamo z ljudmi, s katerimi sodelujem, enake poglede na ljudsko glasbo, pa še toliko raje.« Na vse glasbene instrumente, ki jih ima v zbirki, zna tudi zaigrati. Pravi, da to ni težko, saj skupine glasbil delujejo po podobnih principih. »Sicer pri nobenem glasbilu nisem virtuoz, saj to niti ne želim biti. Zanima pa me zvok. Tudi zato sem pomagal ohraniti in rešiti pred propadom več kot štiristo glasbil, ki so v moji zbirki.« Del te zbirke, slovenska ljudska glasbila, je bil tudi razstavljen na enem od mednarodnih folklornih festivalov v Beltincih. Pravi, da bi se težko odločil, katero glasbilo mu je najbližje, zvoku katerega najraje prisluhne. »To se spreminja glede na razpoloženje. Včasih ti bolj prija poslušati eno, drugič drugo. Včasih hočeš kaj veselega, drugič žalostnega ali nežnega. Imam pa rad manjše glasbene instrumente, ki jih lahko neseš s sabo in zaigraš zase.«
Tomaž Rauch je prvih devet let življenja preživel na Jesenicah. Pri njih doma so veliko peli, saj sta bila starša člana pevskega zbora. Tudi ko so kupili prvi avto in se vozili na obiske k sorodnikom, so v njem vedno peli, se spominja. »Že na Jesenicah sem obiskoval glasbeno šolo, ko smo se preselili v Tolmin, pa sem veliko nastopal na različnih prireditvah in proslavah ter igral ob nastopih folklorne skupine. Igral sem v pihalni godbi in že takrat sanjal, da se bom v življenju poklicno posvetil glasbi.« Zelo so ga zanimala različna glasbila in njihov zvok. Sicer se je takrat poslušala predvsem narodnozabavna glasba, njemu pa je bila bližje ljudska. V Tolminu in tolminskih hribih je spoznal kar nekaj ljudskih godcev. »Že takrat se mi je zdela ljudska glasba bolj poštena, bolj osebna, neposredna. Ugotovil sem, da lahko z njo bolje spoznaš ljudi in preteklost.« Na glasbo ni nikoli gledal kot na nekaj, kar je ločeno od življenja. »Mene so vedno zanimali ljudje, kako deluje svet. In glasba je področje, ki je našlo mene, ne jaz njega. Rad delam po občutku in pustim, da se stvari dogajajo, ne da bi iskal. Od glasbe imam dejansko najraje tišino. Brez tišine ne slišiš nič. Tišina je pogoj, da lahko glasba sploh nastane.«
Tudi glasba za filme in gledališče
Med študijem na Akademiji za glasbo v Ljubljani je začel sodelovati z drugimi glasbeniki, začel pa je pisati tudi glasbene kritike za Glasbeno mladino, Delo in nacionalni radio. To so bila predvsem besedila o zborovski glasbi, srečanju skladateljev in podobno. Po študiju se je zaposlil kot urednik za komorno glasbo na nacionalnem radiu, a mu je kmalu postalo jasno, da ne bo dolgo zdržal v redni službi, in je šel med samostojne ustvarjalce na področju kulture – je instrumentalist, pevec in skladatelj. Sedem let je bil član skupine Trinajsto prase, ki je izvajala ljudsko glasbo iz vse Slovenije, tudi prekmursko. Nastopili so po mnogih evropskih državah in tudi v Argentini. Njegovo skladateljsko ustvarjanje zajema glasbo za zbore, priredbe ljudskih pesmi in viž ter avtorsko glasbo. Ustvarjal je tudi glasbo za igrane in dokumentarne filme, lutkovne predstave in radijske igre za otroke. Leta 2016 je za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v pesmi in besedi prejel Štrekljevo nagrado.
Prekmurska ljudska glasba ga je močno pritegnila, ker je precej drugačna od ljudske glasbe, ki jo je poslušal v krajih, kjer je prej živel. Vedno je rad spoznaval zvoke iz drugačnega okolja, preplet zvokov različnih glasbenih instrumentov. »V prekmurski ljudski glasbi je veliko starejših, arhaičnih elementov. Niso le v glasbi, ampak tudi v glasu ljudi, načinu govora, načinu življenja. Mene je to vedno zanimalo. Več starejšega in manj sodobnih vplivov. Kar pomeni tudi, da je manj pokvarjeno, manj deformirano. Zanima me tista prvinskost, toplina. In prekmurska ljudska glasba ima ohranjene še največ te prvinskosti.« Po glasbenem ustvarjanju, polnem zvokov, pa se mu najbolj prileže poslušanje tišine in zvokov narave. »Ponoči grem na sprehod v naravo, najrajši v gozd ali med vinograde, in poslušam zvoke narave, živali. To je noro. Brez tega ne znam živeti. To je res najlepši zaključek dneva, popoln preklop, da neham razmišljati o vsem, na kar sem mislil ves dan.«