Obsežno poročilo o spreminjanju podnebja, ki ga Mednarodni odbor za podnebne spremembe (IPCC), ustanovljen leta 1988 pri Svetovni meteorološki organizaciji, izdaja od leta 1991, je povzetek tekoče znanosti, natančneje 14 tisoč člankov in raziskav, objavljenih na različnih celinah, v različnih jezikih. Novo poročilo ne le da ne prinaša dobrih novic, ampak je naravnost zastrašujoče.
V atmosferi je največ ogljikovega dioksida v najmanj dveh milijonih let, človekove dejavnosti – kurjenje fosilnih goriv in izsekavanje gozdov – povzročajo največje segrevanje planeta v zadnjih 2000 letih. Gladina morja se dviga najhitreje v 3000 letih, na severnem polu je najmanj ledu v 1000 letih, ledeniki pa se tajajo najhitreje v dveh tisočletjih. Skrb vzbujajoča je ravno hitrost sprememb, torej da podnebne spremembe niso več stvar daljne prihodnosti, ampak so že tu. In glavno svarilo znanosti je, da se zaradi globalnega dviga temperature obetajo katastrofalne od vremena odvisne naravne nesreče: hujši vročinski valovi, intenzivnejša deževja in poplave, suše, dvig morske gladine, marsikje ne bo več sezonske snežne odeje, izginili bodo ledeniki ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Poročilo predstavlja pet možnih scenarijev razvoja družbe in s tem tudi razvoja podnebja. Človek žal odloča o tem, koliko se bo planet še segrel in kako hude posledice bo to imelo. Med temi scenariji je tudi zelo črn, po katerem bi se globalna temperatura lahko dvignila za vsaj štiri stopinje. To bi za celine oziroma za Evropo pomenilo tudi sedem stopinj in več. Seveda so možni tudi izidi, da se podnebje ne segreje več kot za dve stopinji, a pri tem moramo upoštevati, da se je planet za eno stopinjo že ogrel. Pa tudi dve stopinji v povprečju za Slovenijo pomenita že več kot tri stopinje.
Slovenija je vremensko ranljiva že brez podnebnih sprememb – zaradi naše lege in razgibanega reliefa. Podnebne spremembe to ranljivost povečujejo. Najbolj se nam viša temperatura poleti in tako bo tudi v prihodnje. Padavinske spremembe še niso tako izrazite, se je pa na letni ravni v zahodni polovici Slovenije nekoliko zmanjšala količina padavin. Zaradi toplejših zim sta se zmanjšala količina snega in trajanje snežne odeje. Pri globalnem ogrevanju za 2 °C v Sloveniji pričakujemo dvig temperature za okoli 3 °C, kar pomeni, da se bo obremenitev zaradi vročine še stopnjevala. Dolžina in jakost vročinskih valov se bosta povečali. Pozimi bo padavin verjetno več, vendar jih bo zaradi višjih temperatur pod 1000 metri manj padlo v obliki snega.
Zelo hudo pa bo, če ne zmanjšamo dovolj izpustov toplogrednih plinov, torej da bomo še naprej kurili fosilna goriva. Temperatura v Sloveniji se lahko dvigne za skoraj 6 °C. Poleti to pomeni, da bomo imeli več kot mesec dni temperaturo nad 30 °C, ponekod pa tudi več kot dva meseca. Tudi vodni krog, tako padavine kot izhlapevanje, se bo močno spremenil. Več padavin bo v obliki močnih nalivov, ob manj snega se bo nevarnost obsežnih poplav pozimi močno povečala. Podaljšala se bodo sušna obdobja poleti in okrepili se bodo kratkotrajni nalivi. Za kmetijstvo so to usodne spremembe, ki bodo zahtevale velike prilagoditve. In tu je še dvigovanje morske gladine. Ta se je že dvignila za okoli 20 centimetrov in se trenutno dviguje za skoraj štiri milimetre na leto. V Sloveniji se je od leta 1960 dvignila za deset centimetrov in se v zadnjih letih dviguje za pet milimetrov na leto. To pomeni probleme tako za Luko Koper, Strunjanske in Sečoveljske soline, pa tudi za skoraj vse turistične in druge objekte na Obali.
Kaj lahko storimo in hkrati moramo storiti posamezniki? Prva stvar je, da se poučimo o podnebnih spremembah. Na spletnih straneh ARSO je veliko razlage in tudi konkretnih podatkov (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/change/). Lahko si preberete tudi poljudno knjigo Vroči novi svet. Ali obiščete spletne strani odbora za podnebne spremembe IPCC in tam preberete povzetke študij. Če ne poznamo dejstev, ne bomo pripravljeni na dejanja.
Pomemben korak je tudi, da razmislimo o medgeneracijski solidarnosti. Starejši sicer ne bodo doživeli obdobja po letu 2050, ko bodo podnebne spremembe najhujše. In ravno to moramo preseči – da z individualnega stališča današnji odločevalci nimajo interesa, da bi sodelovali pri ukrepanju, saj ne bodo občutili nobenih koristi. A ogrožene so mlajše generacije. Solidarnost starejših z mlajšimi pri podnebni krizi je edina moralna odločitev posameznika.
Konkretna dejanja pa so jasna – počistimo pred svojim pragom in izkoristimo volilno pravico, ko gre za politiko. Torej – zmanjšajmo svoj snovni in energetski odtis. Začnimo z zavrženo hrano, povečajmo delež prehrane rastlinskega izvora in odvadimo se nepotrebnih nakupov. Analizirajmo našo mobilnost in poiščimo rezerve v javnem prevozu in kolesarjenju. Pa tudi naša bivališča z opremo vred lahko ob enaki kakovosti življenja porabijo pol manj energije. Seveda tu ne gre brez vlaganj in pomoči države.