Obrtniki so vedno bili in bodo majhne ribe, če si v pričujočem razmišljanju o njih izposodimo ta priljubljeni frazem. Prvo, na kar napeljuje ta misel, je, da se morajo obrtniki in mali podjetniki za svoj obstoj naučiti plavati v poslovnem okolju, v katerem kraljujejo velike ribe. Morski psi v poslovnem svetu, neprijazni do majhnih rib, kadar si rešujejo kožo. Marsikateri obrtnik in podjetnik ima še danes brazgotine iz časov, ko je bila slovenska plačilna kultura na dnu in jih je sodelovanje ali delo za velike ribe, ki so dobile izvedbo velikih poslov, skoraj stalo življenje. Žal se je nekaterim zaradi bankrota to zares končalo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Danes so poslovne vode zanje veliko bolj čiste in naučili so se tudi, da morajo za svojo varnost poskrbeti sami. Ob tem pa vzeti v zakup, da sprega velikih rib z vsakokratno aktualno oblastjo, državno ali lokalno, tehtnico poslovnih priložnosti zmeraj nagne v korist velikih. Sprašujete po dokazih za to? Izluščimo jih nekaj posredno iz zgodbe stanovanjskega kompleksa Schellenburg v Ljubljani. Tu kvadratni meter stanovanja stane od 7 do 12 tisoč evrov. Koliko od tega so pospravili v žep podizvajalci, med katerimi je bilo gotovo vsaj ducat obrtnikov in malih podjetnikov? Tehtnica s profitom je na strani vlagateljev, ki so gradili v elitnem delu Ljubljane za sebi enake, torej tiste, ki si ta luksuz lahko privoščijo. Za elito. Za ljudi, ki skrivajo svoje ime pred »zavistno in nesposobno rajo« ter svoje premoženje pred davčno roko države.
Obrtniki in mali podjetniki praviloma niso med njimi, četudi se včasih znajdejo v zobeh, ker se vozijo v mercedesu ali beemveju, kajti ne morejo se iti skrivalnic. Svojim poslovnim partnerjem gledajo v obraz, ko se pogajajo za posel, in zaposlenim v oči, kadar jim odmerjajo plačo. Pri njih se ve, da je za vsem, kar imajo, delo in lastna sposobnost, v družinskem podjetju tudi njihovih prednikov. Pri ekonomskih elitah je drugače. Tam deluje mehanizem samoohranitve z oplajanjem premoženja. In bogati so dovolj bogati, da plačajo najboljše tem, ki to počnejo zanje, četudi pri tem hodijo po robu zakona ali ga prestopijo.
Tudi med obrtniki in podjetniki se najdejo taki, ki jim takšno početje ni tuje, vendar jim prej ali slej zdrsne na ledu nepoštenosti in morajo poravnati račune. Majhne ribe, ko jim zdrsne, plačajo svoj davek, velikim ribam roka pravice kvečjemu postrga kakšno lusko ali dve.