Da doživljamo ena najbolj brutalnih cenzur na javni radioteleviziji, je na družbenem omrežju facebook zapisala dolgoletna raziskovalna novinarka Eugenija Carl. Vodstvo RTV Slovenija se je namreč zaradi stavke, ki se je začela 23. maja, nadaljevala pa v ponedeljek, odločilo poročila ob 17. uri skrajšati na tri minute, Dnevnik in Odmeve pa na pet minut, pri čemer so bili od 14. ure, ko se je stavka začela, prepovedani vklopi v oddajo. Oddaja Tednik je bila odpovedana. Zamenjali so tudi voditelje, da so oddaje vodili vodstvu bolj lojalni ljudje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Vse našteto je težko predstavljivo v delujoči demokraciji in spominja na neke preživete čase, ki si jih ne želimo. Močno spominja tudi na realnost v sosednji Madžarski, kjer je neodvisnih medijev le še za vzorec. Javna radiotelevizija je veliko več kot le informativni program, ki je seveda tudi pomemben. A vendarle je tu še kopica oddaj, ki so namenjene otrokom, mladostnikom, manjšinam, ki jih ne najdemo na nobeni drugi slovenski televiziji, so pa tovrstne oddaje na sporedih številnih tujih javnih televizij. To so oddaje in dokumentarci, ki niso zanimivi množicam in zato nezanimivi za komercialne televizije, ki se preživljajo izključno z oglasnim prostorom, zato jim je gledanost sveta. RTV pa lahko gre prek tega, saj ji obstoj omogočamo tudi vsi prebivalci Slovenije, ki imamo električni priključek. S tem pa ji nalagamo tudi odgovornost, da slehernega od nas s svojimi vsebinami zadovolji. Tako leve kot desne, mlade in stare, revne in bogate.
Žalostijo me komentarji pod članki o stavkah novinarjev, češ da s(m)o nebodigatreba, da ne bo nobene škode, če nas ukinejo, ali še huje, da je čas, da nas nekdo »disciplinira« in naredi red. Lahkomiselne, velikokrat celo nesmiselne, so domneve, da želimo netiti spore, da želimo o nekom pisati slabo. Verjemite, z veseljem bi pisali le dobro, če bi se le dobro dogajalo po svetu. A se ne. Ljudje kradejo, lažejo, tepejo, ubijajo drug drugega. Mi le poročamo o tem dogajanju. Pri čemer vprašam tudi vas, katere strani najprej preberete. Tiste z dobrimi ali tiste s slabimi novicami?
