Pred dvema desetletjema, ko je Slovenija postala članica EU, je skupaj z modro zastavo z rumenimi zvezdami v zraku zaplapolalo upanje, da bomo postali nova zvezda Evrope. Tako, kot se je glasilo geslo naše priključitvene kampanje. Takrat sem bil začetnik na novinarski poti in na predvečer 1. maja 2004 sem se vračal s proslave na Tromejniku. Bil sem srečen, ponosen, vznesen. Kot da bi se raj iz nebes spustil na Goričko, se je slišalo iz hrupne množice. V Evropi bomo dosegli to, kar nam ni uspelo že v devetdesetih. Uresničiti sanje iz tistih časov, ko smo sanjali, da bomo nova Švica.
Prvi maj pred dvajsetimi leti je obetal tudi, da zaradi širjenja Unije na evropskih tleh več nikoli ne bo tega, kar se je dogajalo na tleh nekdanje države. Krute, bratomorne vojne, v kateri je sosed ubijal soseda. Da se bo z vstopom v zahodnoevropske povezave spoštovalo vse tisto iz še enega slogana kampanje, to je Doma v Evropi, varni v Natu. Da vojn in mračnih časov na stari celini več ne bo, sem res verjel, ko sem se tisti petkov večer vozil iz Kuzme. Zaradi poklicne deformacije me je bilo morda malo strah terorizma. Toda še ena vojna na evropskih tleh?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Dvajset let kasneje ta divja dobrih 500 kilometrov od kraja, kjer je tisti večer potekala ena od proslav v Pomurju, ko se je slavila širitev EU. Vojni ni videti konca, 799. dan že poteka danes. Mir se zdi tako daleč, kot se je leta 1991 zdelo, da bomo leta 2004 polnopravna članica EU. Danes vsaj ta krilatica Varni v Natu vzdrži. Ker je najmanj slaba od vseh slabih rešitev. Kam medtem gremo mi? Švica je v nas prepoznala drugo Švico, ob obletnici vstopa v Unijo sporoča premier Robert Golob. A doma smo še vedno ujetniki številnih stavkovnih zahtev, notranjepolitični obračuni še nikoli doslej niso bili na tako visokih obratih, razlike med ljudstvom so vedno večje.
Zato je treba 9. junija, ko se bodo delili sedeži v evropskem parlamentu, izbrati pravo pot. Glasovati proti skrajnim desnim gibanjem, ki Evropo peljejo v slepo ulico. V tisto smer, ko bi lahko postala le še večja talka svetovnih velesil. Treba se je odločiti plebiscitarno, kot se je za EU in Nato. Z udeležbo na volitvah pa sporočiti aktualni oblasti v Sloveniji: »Da, radi bi bili druga Švica, ampak zapeljati nas morate končno v to smer.« Vse prevečkrat smo namreč v upanju, da bomo zasvetili kot nova zvezda, med slabimi obrazi izbrali le manj slab obraz.