Kultura mi je bila od nekdaj blizu. Prve in stalne sopotnice v mojem življenju so (bile) knjige, ki so bile sploh v tistih ne tako davnih časih, ko je bil internet predraga reč, da bi ga uporabljali več kot pol ure na dan, okno v svet, prostor domišljijskega sanjarjenja in kratkočasenje v enem. Še v mlajših letih so bile ob knjigah vsak mesec na sporedu lutkovne predstave v dvorani soboškega gradu, ki jim je sledila vroča čokolada v Zlatem klasu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Amandmaji za investicije v Pomurju gladko zavrnjeni: Kako so glasovali pomurski poslanci?
Državni zbor je potrdil proračuna za prihodnji dve leti, ob tem pa je bilo s strani opozicije vloženih več amandmajev, ki so se nanašali na projekte v Pomurju.
Čas študija v prestolnici mi je nato ponudil morje možnosti za kulturno udejstvovanje, ki bi jih z današnjo pametjo izkoristila v veliko večji meri, kot sem jih takrat. Zahajala sem v gledališča, pa v manjše kinematografe, kjer se mi je odprl svet krasne evropske filmske produkcije, obvezen je bil vsakoletni obisk knjižnega sejma, prenekatera kulturna vrata mi je odprl tudi sam študij. Scena, ki je bila od Sobote, posebej pa od naših goričkih gričev, tako se mi je zdelo, svetlobna leta oddaljena. Če bi me še pred nekaj leti kdo vprašal, kakšna je kulturna ponudba v Pomurju, bi rekla, da ne kaj prida velika ali raznolika.
Da sem se vsaj do neke mere motila, spoznavam sedaj, ko se s kulturo ukvarjam tudi zaradi službe. V tem razmeroma kratkem času službovanja sem imela priložnost srečati in spoznati številne ljudi in njihovo delo, vse od tistih z uradnimi nazivi do kulturnikov in umetnikov za dušo in hobi. Skoraj neverjetno je, kaj vse nastane pod prsti likovnikov. Pa koliko zanimivih razstavnih kotičkov se ponuja po Pomurju. Kako navdihujoče so zgodbe marsikaterega literata, ki ga mnogi poznajo zgolj po njegovih delih, čeprav se za fasado pisca skriva še veliko več. Ta srečanja so mi prinesla tudi spoznanje, da za štirimi stenami daleč od oči nastaja veliko dobre umetnosti, ki pa jo opazi premalo ljudi, kaj šele da bi prepoznali njeno nemalokrat globoko sporočilno vrednost. In da velika dela akademikov žal še vedno odidejo mimo velike množice ljudi, ki raje kot na odprtje razstave zavijejo na odprtje že stopetdesete živilske trgovine.
Slovenski in s tem pomurski kulturni delavci so, kljub temu da še vedno delajo bolj za peščico kot za množice, vse bolj vidni tudi v tujini. Naj izpostavim le knjižni sejem v Frankfurtu, ki je, tako se zdi po prvih odzivih, uresničil željo po tem, da postanemo kot država vidni in prepoznani še po čem drugem kot po blejski kremni rezini. Zato apel: pustite politiko in vse, kar vam dviga pritisk, in posezite raje po duhovni hrani. Ta nas bo ohranila pri življenju.