Mineva eno leto od takrat, ko smo v zgodovini Slovenije prvič razglasili epidemijo. Aktivnih primerov okužbe s povsem novim in neznanim virusom je bilo 96. Danes je aktivnih primerov stokrat več. Epidemije še ni konec. Bilo je težko leto. Kot sem svoji ekipi večkrat povedala, tisti, ki nismo doživeli vojne ali se je ne spomnimo, verjetno zdaj doživljamo najhujše čase v svojem življenju. Rojeni in vzgojeni smo bili v svobodnem svetu, večino življenja brez državnih mej, potovanja je omejevala le vsebina denarnice ali tekočega računa. Čez noč pa se je vse spremenilo. Ne samo da nismo smeli prek državne meje, prečkati nismo smeli niti občinskih mej, če nismo spadali med tiste izjeme, ki jih je določila vlada.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Se pa tudi iskreno bojim časa, ki prihaja.
Je pa razcvet doživela digitalizacija. Ko sem pred dobrimi tremi leti prišla na Vestnik, si nisem predstavljala, da bom v zelo kratkem času sestanke redakcije imela prek videokonference. Prav tako si učitelji, učenci in še manj starši niso predstavljali, da bodo otroke šolali doma. Trenutek, do katerega bi prišli morda čez deset let, se je zgodil po hitrem postopku. In v tem ni nič slabega, saj smo si po svoje razširili obzorja in izpopolnili znanje. Kar pa ne pomeni, da ni bilo naporno. Priznam, delo od doma mi ustreza in tudi naredim več, ker si sama odrejam čas in delo. Če ne želim, da me zmotijo, preprosto izklopim vse zvoke. Tega v resničnem življenju v pisarni ne morem.
Kot sem svoji ekipi večkrat povedala, tisti, ki nismo doživeli vojne ali se je ne spomnimo, verjetno zdaj doživljamo najhujše čase v svojem življenju.
A po letu dni dela od doma s krajšimi prekinitvami lahko rečem, da pogrešam delo v skupini. Pogrešam mimobežne pogovore, skupne kave, tudi nesoglasja, ki so v živo povsem drugačna kot po telefonu ali elektronski pošti, kjer vse deluje tisočkrat bolj resno, kot je. Pogrešam tudi ljudi, ki sem jih dnevno srečevala v trgovinah, lokalih, preprosto pogrešam ljudi. Roko na srce, gostinski lokali niso ključni za preživetje naroda, lahko živimo brez njih. A verjamem, da že vsi hrepenimo po tem, da se usedemo in spijemo prvo kavo. Hrepenimo po družbi, vrvežu in polnih ulicah. Se pa tudi iskreno bojim časa, ki prihaja. Ko bo popustil preživetveni krč, se bodo namreč razgalile razpoke družbe in socialne razlike, ki so se v tem času le še povečale.