En mesec je od katastrofalne ujme, ki je povzročila najhujšo krizo v zgodovini samostojne Slovenije, pred nami je obdobje odpravljanja posledic in načrtovanja obnove. Vrhovniki so nam sporočili, da je s sprejetjem interventnega zakona parlamentarnih počitnic konec. Vlado in koalicijo jeseni ob ukrepih za obnovo po ujmah čakajo še zdravstvena reforma, iskanje zdravstvenega ministra, digitalizacija šolstva, ohlajanje gospodarstva, proračuni za prihodnja leta in še lahko naštevamo. Vlada Roberta Goloba ima na dnevnem redu tudi nadaljevanje odprtih pogajanj s sindikati javnega sektorja o plačni reformi, vendar se zaradi denarja, ki bo potreben za plačilo škode po poplavah, ta dogovor za zdaj samo še oddaljuje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Beseda enotnost bo skoraj gotovo nominirana v akciji beseda leta, tudi politiki na oblasti in v opoziciji je imajo zadnje tedne polna usta. Koliko časa pa bo politično premirje trajalo? Kar nekako tiho gre mimo dejstvo, da je vladanje v Sloveniji že od marca 2020 stihijsko, potrebne strukturne reforme pa se potiskajo v ozadje in prelagajo za nedoločen čas. Najprej je bila priročen izgovor epidemija, zdaj so to poplave? Plače namreč že vse od epidemije ne sledijo podivjanim cenam, pogoltni trgovci pa kot največji vojni dobičkarji izkazujejo rekordne dobičke. Že dva meseca smo brez ministra za zdravje, število ljudi brez osebnega zdravnika samo še narašča. Po podatkih ZZZS jih je bilo konec julija že 144.500, kar je 12.560 več kot na začetku leta.
Spopad s tako kompleksno krizo, kot nas očitno čaka jeseni, bo uspešen le, če bomo kot družba ostali enotni, nas prosijo oblastniki. Za zgled so nam lahko odbojkarji, ki so nas spomnili, kako močni smo lahko, če smo skupaj, če ravnamo pametno in kot ekipa. Upam, da je včeraj uspelo tudi košarkarjem, ki so z Nemci zašli v krizo. Med epidemijo pa smo že videli, da je kriza lahko tudi priložnost za zlorabe. Vsi skupaj zato ne smemo dovoliti, da bi po prvem valu solidarnosti pozabili na naše ljudi, ki jim je naravna nesreča odnesla vse, kar so ustvarjali vse življenje. In tudi ne dovoliti, kar se je zgodilo nedolgo nazaj, ko je na krilih katastrofalne epidemije v nebo poletelo zasebno zdravstvo, javno pa padlo na kolena.