Premik ure na zimski čas mi v glavi vedno naslika naslednji prizor. O tem, kako se za krušno pečjo zbira družina, ki doma skromno kmetuje. Zadnji v kuhinjo vstopi oče, pravkar je končal s setvijo pšenice. Mama je pomolzla krave in na hlevska okna namestila polkna, da živali čez zimo ne bo zeblo. Babica je medtem za ozimnico spravila kislo repo in ta večer na stolu ob peči v naročju pestuje mačko, ki zadovoljno prede, ker ji je toplo in ker se počuti varno. Dva kratkohlačnika medtem zadovoljno srebata čokolešnik iz krožnika, preden bosta legla k počitku. Vmes se v ponvi na peči pečejo kostanji. Vonj po pečenem in sladkem se je že naselil pod strop. Lep prizor, mar ne? Že skoraj kičast.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Ampak ker noro vrtoglav je ta svet, teh prizorov praktično žal ni več. Ti, ki jih gledamo zdaj, pa ne obetajo nič dobrega. Nedavno sem prebral analizo časopisa The Atlantic. Zapisali so tako: Če bo Elon Musk, multimilijarder, tehnološki mogul in še veliko drugega (za njihov časopis tudi spornega), uspel v svojem načrtu za vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo na volitvah, ki bodo potekale čez šest dni, bo to trenutek, ki bo morda, kot so zapisali v analizi, Muskovi super inteligenci omogočil, da se združi z najmočnejšim aparatom na našem planetu, to je ameriško vlado. Za Muska preprosto poslovna priložnost stoletja. Za človeštvo pa ...? Vojna v Ukrajini, se zdi, počasi postaja tretja svetovna vojna, z genocidom na Bližnjem vzhodu se skoraj nihče več ne ukvarja. Nič dobrega torej.
Zato moramo pred prazniki, ko se bolj zavezujemo dobremu, kot se sicer, nujno izkoristiti ure za priložnost, da za koga naredimo kaj res dobrega. Ali pa dajmo za koga narediti vsaj nekaj, to je namreč vsekakor bolje, kot če ne naredimo nič. V tem času, ko sta nam ostala dva meseca, preden prestopimo v novo leto (medklic: Kako je staro zbežalo mimo nas!), poskušajmo izluščiti le dobro in to vzeti s seboj v prihodnost. Ampak žal to ni nujno, da bo dovolj, da bo več prizorov pred domačo pečjo in manj teh prispevkov iz The Antlantica. Zakaj? Preprosto zato, ker mora celotna družba bolj odgovorno in z več občutka kot doslej stremeti k čim boljši različici same sebe. Posameznik sam vsega ne zmore. To naj bo sporočilo praznikov ob koncu leta.