Prekmurski evangeličani so to sprejeli z odobravanjem, saj je sedež spet v pokrajini, kjer živi večina slovenskih evangeličanov augsburške veroizpovedi. Evangeličanska škofija je mobilna in se preseli tja, kjer deluje novoizvoljeni škof, ki med ljudmi še naprej opravlja duhovniško poslanstvo. S svojo mobilnostjo nehote sledi temu, da so se bili protestanti zaradi pregonov v zgodovini prisiljeni seliti, a so mnoge najimenitnejše stvaritve, knjige in delo za svoj narod, opravili tam, kjer so si ustvarili dom.
To kaže, da ni najpomembnejša mogočna hiša, temveč to, kako in kje se postavijo trdni temelji in kaj se naredi za ljudi, za narod, Cerkev. Novi škof Leon Novak si je zastavil, kako bo gradil temelje. Danes ni kakšnih hudo nerešljivih vprašanj ali velikih konfliktov, sploh med verskimi skupnostmi ne, a se mu ne obeta ravno enostavno delo. Med drugim bo moral poskrbeti za nove evangeličanske duhovnike, saj se dogajajo upokojitve in odhodi iz duhovniških vrst.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Evangeličanska cerkev podobno kot druge verske skupnosti čuti sekularizacijo in išče načine, da bi vernike, predvsem mlajše in srednjo generacijo, spet privabila v cerkev. Kako jih ne le nagovoriti, ampak jim prisluhniti v tistem, kar jih najbolj teži in v čemer želijo biti slišani, je eno temeljnih vprašanj. Zavedati se je treba, da sodoben človek, ki mu obveznosti preraščajo na vse dni v tednu, vse težje najde čas in vse težje rešitve išče v božji besedi.
Sodobni človek vse težje najde tudi potrebo po branju, ne le Biblije, ampak po branju sploh. Dobrih 500 let po začetku reformacije, ko sta pismenost in izobrazba na visoki stopnji, bo ljudi treba znova prepričati, kako pomembno je brati, vedeti in razumeti. Če so se Luter, Trubar ali Küzmič v času skoraj popolne nepismenosti odločno lotili prevajanja knjig v materni jezik in se zavzemali, da se ljudje naučijo brati in pisati, je treba danes spet storiti nekaj, da se družba ne bi vrnila v srednjeveško temo nevednosti in nezmožnosti razbrati bistveno od nebistvenega.
Časi so drugačni in Cerkev danes nima take moči in vpliva kot nekoč, ima pa jo posameznik, da se v času, ko mnogi bijejo notranje in tihe boje, naj bo z revščino, trpljenjem, strahom ali negotovostjo, z močjo revolucionarja in vizionarja odločno postavi po robu temu, da je dobrobit rezervirana le za izbrane. Evangeličanska cerkev na Slovenskem si je ustvarila ime, tudi prepoznavnost pri razumevanju stisk in dilem sodobnega človeka, zato je prav, da ko je treba, odločen glas iz Prekmurja odmeva po državi.