V naši državi, morda še bolj v Pomurju, je razširjeno prepričanje, da so direktorji javnih podjetij in zavodov skoraj lastniki tovrstnih pravnih subjektov. Tako se vedejo, tako jih vodijo in upravljajo in tako tudi ravnajo z javnim denarjem, ki priteka v njihov proračun. Problematika je še posebej izrazita pri direktorjih, ki so na stolčkih že več mandatov in so v marsikaterem pogledu postali močnejši od svojih ustanoviteljev, ki bi morali nad njimi bdeti. Tako lahko prihaja do neštetih zlorab, samovoljnega odločanja in pretakanja javnega denarja v zasebne žepe ali za namene, ki niso v skladu s poslanstvom javne družbe.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Na koncu dneva pa se še trkajo po prsih, kakšni gospodarstveniki da so.
Tu in tam se zgodi, da na to opozorijo pristojne institucije, kar sproži glasen vik in krik, a prah se po navadi hitro poleže. Očitno večini, ki vleče niti, ustreza takšno stanje. Iz tega izhaja tudi tako imenovani nacionalni interes, fraza, s katero tako radi igrajo na čustva Slovenk in Slovencev, ko je govor o spremembah lastniške strukture državnih podjetij. Nekaj podobnega bi lahko bil lokalni interes. Seveda pa ni bistvena lastniška struktura, ampak da podjetje deluje dobro, po predpisih in načelih korporativnega upravljanja in uresničuje cilje, zaradi katerih je bilo ustanovljeno.
V Pomurju imamo nekaj javnih podjetij, katerih lastnice so vse ali večina pomurskih občin. Od Ceropa, Pomurskih lekarn do javnih podjetij, ki upravljajo sisteme A, B in C pomurskega vodovoda, denimo. Ne bi bil krivičen, če bi rekel, da so z večino teh v zadnjih letih povezane neke afere, razprtije in zgodbe, ki bi bile težko zgled dobrega korporativnega upravljanja. Občani se premalo zavedamo, da smo lastniki teh podjetij pravzaprav mi. Še manj se tega zavedajo vodstva javnih podjetij in občine ustanoviteljice, ki mnogokrat kažejo premalo interesa, zato direktorji tudi delajo tako po domače. Na koncu dneva pa se še trkajo po prsih, kakšni gospodarstveniki da so.