Dušan Hunjadi, Stanislav Bratuša, Dušan Utroša in še 500 drugih gasilskih kolegov so moji junaki sodobnega časa. Ob naštetih treh sem govoril še z vsaj ducatom junakov v gasilskih uniformah, ki nisi oklevali niti minuto, ko so jim zazvonili telefoni, da na Krasu potrebujejo pomoč. Čeprav je bilo na voljo za odhod le nekaj ur, se jih je zbralo skoraj 100. Niso oklevali, ko je bilo treba poklicati v službo, ali lahko dobijo prost dan, doma preveriti, koliko pšenice je še treba požeti, se dogovoriti z družino, da jih ne bo doma 12, 15, 18 ur, tudi če imajo pred nekaj dnevi rojenega dojenčka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Z Dušanom Utrošo sva se sestala v ponedeljek, bil je vidno utrujen, vse je kazalo, da bodo njegovi Pomurci spet morali na Kras. Rekel mi je, Bedek, s teboj pa bom zdaj res spil eno pivo. Ampak več ne. Moramo biti pripravljeni 24 ur na dan, je še rekel in dodal, da je ponosen, kar so opravili te dni. Priznam, sva zaupnika in vedel je pred tiskom današnjega časopisa, da ga bom omenjal v tej rubriki. Večkrat se slišiva, pa ne le na gasilsko tematiko. Je kolega, s katerim bi šel v gorečo hišo ali v boj za domovino.
V lokalu, kjer sva se srečala, sem ga predstavil lastnici. Ta mu je segla v roko in glasno rekla: »Hvala vam za vse, Dušan.« Prvič ga je sploh videla. Stisk roke je bil pristen, meni se je naježila koža, kako iskrena je bila njena zahvala. Dušan Utroša se ji je takoj zahvalil. To je naše poslanstvo, za to smo gasilci. Ob požirku je nato beseda dalo besedo. »Gasilci svoje poslanstvo opravljamo prostovoljno. To je pač način življenja, pri katerem gre za eno samo veliko odrekanje služiti ljudem. Ne glede na to, da pri tem včasih tvegamo svoje zdravje in življenje. Zato sem toliko bolj začuden, ko se nam za opravljanje našega dela ponuja plačilo,« je med drugim dejal.
Njegove besede so mi dale misliti. Plačevanje gasilskih storitev bodisi od Goloba ali Boscarola je te dni bolj pomembno kot dejanja junakov sodobnega časa na Krasu. Več pozornosti dobijo v elitnih televizijskih terminih. Naj jim bo, vsaj po zadnjih polemikah sem lažje prišel do sklepa tega premisleka. Zakaj pa ne bi denarja, ki so si ga nekdanji ministri izplačali za domnevno neporabljen dopust, ti nakazali nazaj v državno blagajno in gasilskim društvom?