Čas žetve je eno najpomembnejših obdobij za vse, ki so povezani s kmetijstvom. Poleg finančnega pomena za proračune kmetij ima žetev tudi velik simbolni pomen, ki seže dlje od poljedelstva. Še posebej pa pride do izraza ob vsem, kar se v zadnjem času dogaja v kmetijstvu. V tem pomenu je vprašanje, ali bi res lahko rekli, da bodo pomurski kmetje želi to, kar so posejali. Dejstvo je, da so danes vsi del velikega globalnega trga, ki nima nobenega razumevanja za tradicionalno vlogo kmetijstva v posamezni državi ali prevladujočo predstavo o pomenu kmečkega prebivalstva za razvoj podeželja. Tudi kmetje danes nastopajo v globalni areni, v kateri uspevajo najboljši in najhitreje prilagodljivi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Kot je pokazala epidemija, so pravila tega trga, ki smo jih sprejeli tudi z vstopom v Evropsko unijo, veliko močnejša od tega, kar lahko stori posamezna država, ki bi želela zaščititi svoje pridelovalce. Kljub temu imamo v državi neko utečeno stanje, zaradi česar je treba iskati rešitve, kako vsem omogočiti hitrejši razvoj in priključek k najboljšim. Pa pri tem ne gre za neke romantične predstave ali idealiziranje kmeta kot takega, temveč zgolj za zavedanje posledic, ki so jih že doslej povzročile strukturne spremembe na podeželju, predvsem opuščanje živinoreje, manjših kmetij in odhod mladih v službo čez mejo. Osnovni razlog za spremembe je seveda denar, okoli katerega se vse vrti. Kmet je pri tem zaradi narave dela še posebej nagnjen k racionalnemu razmisleku. Če nekaj ne prinaša zaslužka, se s tem pač ne izplača ukvarjati, tudi če to na koncu pomeni opustitev kmetije.
Prav zaradi tega lahko že leta spremljamo nenehni boj za višje odkupne cene pridelkov in živali, ki ga je epidemija z zaprtjem nekaterih prodajnih kanalov še zaostrila. Pred kratkim so na to z javnim pozivom k ureditvi cenovnih razmerij vnovič opozorili v Zadružni zvezi Slovenije. Dobiček namreč še vedno ostaja na koncu verige, kjer se tudi višajo drobnoprodajne cene kruha, mesa in mlečnih izdelkov, medtem ko kmetje tega ne občutijo. Še več, ob nizkih odkupnih cenah imajo višje stroške reje in pridelave. Zaradi tega so v radgonski kmetijski zadrugi letos že polovico vseh klavnih prašičev prodali v Avstrijo. Tako se ohranja začarani krog, v katerem najboljše slovensko blago prodajamo v tujino, s trgovskih polic pa jemljemo poceni tretjerazredne izdelke.