Pred dnevi sem v Slakovi večerni oddaji 24ur spremljal neslutene, še nikoli videne prizore slovenske politike. V oddaji sta gostovala premier Robert Golob in lider opozicije Janez Janša, izrazita politična nasprotnika, ki sta tokrat delovala, kot da bi bila oba del vladne koalicije. Praktično nobene ostre puščice, kot smo jih vajeni že od lanske pomladi, ni bilo izstreljene z ene ali druge strani. Politična enotnost v zastrupljenem slovenskem političnem prostoru je bila do sedaj neki nedosegljiv ideal, a očitno so zadnji dogodki v obliki najhujših poplav v zgodovini samostojne države streznili vročekrvne politične glave. Sodelovanje, ki presega meje strankarskih okvirov in razmerij moči v parlamentu, je bilo dobrodošlo kot sončni žarki po deževni apokalipsi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Dovolj dolgo in podrobno spremljam slovensko politično sceno, da se ne slepim z idejo, da v ozadju ni skrbno preračunane politične računice, tako na eni kot na drugi strani, toda kljub temu v tem ne vidim nobenega problema, če imamo vsi nekaj od tega. Tako politične stranke kakor tudi ljudje – volivci. Neskončna prerekanja in pogrevanja preteklih grehov pač na dolgi rok ne koristijo nikomur in le podžigajo strasti v že tako razdeljeni slovenski družbi. Škoda, da je bila za takšen zasuk potrebna katastrofa na nacionalni ravni. Si predstavljate, kaj vse bi lahko dosegli, koliko prepotrebnih strukturnih reform bi lahko v zadnjih desetletjih že zdavnaj izpeljali, če bi sodelovali tudi tisti, ki so predvsem zaradi politične preračunljivosti, pritiska medijev in ulice sodelovanje že a priori prisiljeni izključiti?
Nisem naiven, vem, da ne bo trajalo večno, verjetno se bo ta utopična enotnost razblinila kot lanski sneg že ob prvi politični preizkušnji, ki ne bo nosila predznaka poplav, toda vendarle je treba sporočilo, ki ga sedaj pošiljata Janša in Golob, javno podpreti in postaviti cinizem na stranski tir. Velja pa omeniti, da takšni skupni koraki na neki način predstavljajo tudi konsolidacijo političnega prostora in mehek prehod v dvostrankarski sistem, kar je vsekakor v interesu najmočnejših strank na enem in drugem polu političnega spektra. Mimogrede, ve kdo, kje je Anže Logar?