Kaj bi se zgodilo, če bi ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt na ladji Quincy v Sueškem prekopu spomladi 1945 poslušal kralja Savdske Arabije Ibn Savda? Ta mu je predlagal, da bi žrtve holokavsta, torej Jude, naselili na območju države, ki je proti njim sprožila pogrom. Torej v Nemčiji. Roosevelt je temu nasprotoval, z državami zaveznicami so se odločili, da jih naselijo na območju, kjer so v preteklosti bivali Palestinci in sosedje. Na ozemlju, kjer so sosedje Izraela v bistvu njihovi sovražniki. Egipt, Sirija in tako dalje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Star izraelski pregovor pravi, kako priročno, da če želiš posaditi drevo, potrebuješ avtomatsko puško, ko želiš zgraditi hišo, pa tank. Nacisti so med drugo svetovno vojno vsilili prebivalstvu, predvsem Judom v Nemčiji in na Poljskem, zatiralski režim, da so mu lahko odvzeli vse imetje, ki so ga uporabili za vzdrževanje mogočne nemške vojske in drugih sistemov za vzdrževanje oblasti na zasedenih območjih. Ampak, kaj počne Izrael danes? Mar ni to zatiralski režim? In kje je danes odgovornost Evrope in preostalega sveta?
Enoznačnega odgovora ni. Ta trenutek je cilj Izraela čim bolj destabilizirati Bližnji vzhod in ob tem čim bolj profitirati. Morda propade ves svet zato. Kdo bo našel odgovor? Če bi v Evropski uniji in ZDA razumeli, da Izrael izvaja genocid in da je treba predsednika Netanjahuja tako kot Putina obsoditi za vojne zločine, bi bila vojna prej končana. Verjetno bi bila tudi hitro končana, če bi ustavili pošiljanje orožja Izraelu. Ali?
Težava je, da za Izraelom stojijo ZDA z vso svojo vojaško tehnologijo. Pa obratno. Še ena krilatica namreč obstaja, da ameriška letala ne letijo, če nimajo podatkov od Izraelcev. So pa tudi v ZDA pozabili, da je kolektivni občutek krivde, ki je evropske narode težil, ker so stoletja dolgo diskriminirali in preganjali Jude ter jih nazadnje prepustili iztrebljanju nacističnega vojaškega stroja, pripeljal do razglasitve države Izrael leta 1948. Je pa ta država šla tako daleč, da besednjak strategije nacionalne obrambe in vzporedne vojaške politike, v kateri so žrtve med civilnim prebivalstvom opredeljene kot »kolateralna škoda«, jemlje kot vsakdanjik.