Enotnost delavskega razreda v realnem sektorju se je razkrojila, boj za skupno razredno kulturo delavskega razreda, za delavske pravice, za solidarnost se je, tako se zdi, za vedno izgubil. Nastala je nova realnost, zaradi katere 1. maj nikoli več ne bo praznik dela, kot je bil nekoč, sindikalizem, ki je še nedolgo držal v rokah delavsko zastavo in z njo revolucionarno moč, je presedlal v javni sektor. Tu zdaj varuje pravice najbolj zaščitenih med zaposlenimi. Kdo so kralji med delavci? Tisti, pred katerimi pokleknejo delodajalci, da jih privabijo v svoj proizvodni proces. Katerim so pripravljeni na zmenku ob kavi na papirnato servieto zapisati znesek, ki je višji, kot ga na plačilni listi ponuja konkurenca. To so delavci, katerih človeški kapital so znanje, ustvarjalnost, odgovornost. To so akterji novodobnega kapitalizma, zaradi katerih je mogoče sklepati posle, načrtovati razvoj, plemenititi kapital.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Delavec je torej postal kralj, ko sta ekonomski in človeški kapital postala partnerja pri ohranjanju sistema in ko sta si postala blizu po logiki razmišljanja. Nek direktor in lastnik uspešnega pomurskega podjetja je pomen poslovanja podjetja z ustvarjanjem dobička pojasnil z besedami: ta mora biti, če želimo najboljše delavce dobro plačati. Dobiček torej ni pomemben le za izplačevanje dividend, za nadaljnja vlaganja, ampak za to, da je podjetje uspešno tudi na trgu delovne sile. Če je uspešno na trgu delovne sile, bo lahko uspešno tudi na poslovnem. Škart je najhujše zlo v sodobnem poslovnem svetu.
Kdo so berači med delavci? Tisti, katerih človeški potencial se prilega branžam, ki so izgubile tla pod nogami. Turizem, ki je bil še nedavno paradni konj tudi slovenskega gospodarstva, je tak primer. Zaradi epidemije je padel v črno luknjo, iz katere povratek v stanje, kot je bilo nekoč, ni mogoč. Turistični delavec, predvsem v velikih sistemih, je postal zaradi miloščine, državnih ukrepov, v nekem smislu berač. In prav zato razmišlja podobno kot delavec kralj. Samo da smo spet začeli delati, je pripovedovala natakarica, polna upanja, da bodo turisti kmalu napolnili hotel. Življenje z miloščino državne pomoči v brezdelju ni zanjo, še pove. Zato se bo prva postavila v vrsto za cepljenje, ko bo to mogoče, kajti zagotavljanje varnosti postaja konkurenčna prednost turistične ponudbe in tudi nje same, če hoče delati to, kar zna. Z delodajalcem sta zato na skupni barki. Skrbeti za svojo zaposljivost, se na trgu nenehno boriti za svojo uresničevanje, se premikati od posla do posla – to je realnost sodobnega delavstva. Individualizem delavstva, zaradi katerega tudi prvomajski kres gori drugače.