To s koronavirusom ni le hladna prha, ampak šok za vse. Takih razmer v Sloveniji še nismo doživeli, ne mladi ne stari. Predavalnice brez študentov, športne tekme brez gledalcev, zaklenjena vrata zdravstvenih ustanov in domov za starejše, prepovedane in odpovedane javne prireditve, zapiranje meje. Zaradi vsega tega smo zmedeni, vznemirjeni in zaskrbljeni, predvsem pa ne dovolj pametni, čeprav pametujemo vsi po vrsti. Hudič je vzel šalo, saj odkar se je virus pojavil tudi v Sloveniji, je še novih šal o njem slišati manj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Morda je sreča v nesreči to, da nismo doživeli eksplozije okužb, kot na primer v Italiji, ker bi to res marsikoga spravilo ob pamet. Zdaj pa, vsaj tako se zdi, zmoremo prebaviti vedno strožje varovalne in omejevalne ukrepe, ki nam jih postopoma servira vlada, čeprav marsikdaj stisnjenih zob. Kajti z njimi krati našo svobodo ter posega v naša življenja.
Znašli smo se torej v položaju, ko je skrb za javno zdravje postavljena nad pravico in svobodo posameznika, temu pa se hkrati nalaga odgovorno ravnanje.
To s koronavirusom ni le hladna prha, ampak šok za vse. Takih razmer v Sloveniji še nismo doživeli, ne mladi ne stari.
Koronavirus je ob preizkusu delovanja javnih sistemov, namenjenih varovanju ljudi, še zrelostni izpit ustvarjanja kolektivne odgovornosti. Mislim, da to sploh ni težko, če se spomnimo na najbolj ranljive med nami. Ljudem, ki jim ni mar za humanost in solidarnost in ki zavestno ravnajo neodgovorno, pa bi bilo treba tako kot na primer ob ogrožanju drugih v prometu odmeriti kazen. Sama bi dodala še tiste, ki so začutili trenutek za svojih pet minut slave in prek družbenih omrežij širijo škodljive informacije, pa tudi vse, ki izkoriščajo priložnost za kovanje dobička. Ne izvzemam niti neodgovornih medijev, ki so pripravljeni plašne ljudi pripeljati do tega, da bi se stepli za zadnje zavoje toaletnega papirja. Treba bi bilo pomiriti razgreteže, ki bi ljudem, ki so nehote zasejali virus, sami »jemali mero«, hkrati pa ne bi smeli pozabiti na človeško dostojanstvo pri njihovi obravnavi v zdravstvenih ustanovah. Zabojniki namreč ne prispevajo k temu.
Hudič je vzel šalo, saj odkar se je virus pojavil tudi v Sloveniji, je še novih šal o njem slišati manj.
Dejstvo je, da se kužna bolezen kljub vsem varovalnim ukrepom širi, in dokler zanjo ne bo zdravila, si lahko le želimo, da bo z virusom opravila narava sama. Dotlej pa nam kaj drugega kot življenje z njim ne preostane. Z vsemi posledicami vred.
Novi virus načenja zdravje ljudi in kot ob okužbi z marsikaterim že poznanim ljudje tudi umrejo. Vsak umre samo enkrat, smrt pa je enako boleča ne glede na vzrok, čeprav podatki o smrtnosti zaradi nove bolezni morda še niso strašljivi. Ob tem pa so skrb vzbujajoče še posledice za družbo in gospodarstvo. S pojavom doslej neznanega virusa se je razgalila njuna velika ranljivost in odvisnost. Vprašanje samooskrbnosti torej sploh ni pomembno le na področju prehrane.