Še pred nekaj dnevi je marsikateri bralec teh vrstic občutil težo velikonočnih količin mesovja, ki smo ga zaužili brez večjega razmisleka o njegovem poreklu. Ni potrebe, šunko nam vsako pomlad pripravi naš mesar. Domača je, ni boljše. Ali pa jo kupimo v supermarketu, je ravno tako dobra, pa še pol cenejša. Na tej celo piše, da je domača. A v večini primerov ne vemo, kako je meso prišlo do mesarja, kje so bile skotene in vzrejene živali, ki so dale to meso, od kod je uvoženo meso na policah ...
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Velikonočna skrivnost vstajenja je tudi letos prinesla s sabo še skrivnost izvora mesa na naših mizah. Gre za vprašanje, od katerega je odvisnih tisoče delovnih mest. Zato bi moralo biti v interesu vseh državljanov dobiti jasen odgovor, kadar koli si ga zastavimo.
Rejci sledijo prepričanju, da je domača hrana boljša, del slovenskih potrošnikov pa je zanjo pripravljen plačati več. Na prvi pogled bi moralo biti to tudi v interesu industrije, a tu se začnejo zadeve megliti. V Sloveniji namreč obstajajo tudi potrošniki, ki prvenstveno gledajo na ceno. Ti so v večini, pri svojih izbirah pa so v prvi vrsti omejeni z lastnim materialnim stanjem. Zato ravnajo racionalno in izkoriščajo ponudbo prostega trga, na katerega smo prisegli z vstopom v Evropsko unijo. Mesarji želijo pokriti še ta večji del povpraševanja in jasno je, zakaj so zadeve še bolj zamegljene pri naslednjem členu v verigi, kjer si odrežejo največji kos pogače – trgovcih. Tem je v interesu prodati poceni blago iz skladišč v tujini, čeprav embalaža morda namiguje na živilo slovenskega porekla. Medtem je zgodba znaka Izbrana kakovost kot edinega merodajnega med kupci še vedno premalo prepoznavna.
Ne glede na ta začarani krog mora krepitev sodobnega kmetijstva ostati v interesu države. V tem pogledu je poveden primer prašičerejcev, ki so najbližje kontekstu velikonočne šunke. Država je izvedla razpis za investicije v panogi, ki bo omogočil propulzivnim rejcem širitev proizvodnje, a se ti zaradi tega srečujejo z odporom lokalnega prebivalstva. V kmetijstvu se danes uporabljajo stroji s satelitsko navigacijo in roboti v hlevih, ampak po sami naravi stvari ostaja bistvo dejavnosti nespremenjeno. Po domače povedano – proizvodnja smrdi, drugače ne gre. Tu pridemo do fenomena, ki je že posledica opuščanja kmečkih gospodarstev v preteklosti. Tudi na podeželju ljudje prevzemajo urbani način življenja, hkrati se na vas priseljujejo malomeščani, ki jih tja privedejo nižje cene zemljišč. Vasi se spreminjajo v spalna naselja z lepšimi kulisami. V to idilo bi rad spet posegel kmet, ki jim že najeda živce s smradom svojih živali in gnojenjem. Pa še po cesti trosi kose blata, ki se potem lepijo na gume njihovih avtomobilov, ko se vračajo iz služb. Trk dveh načinov življenja.
Gre za lažno dilemo, kajti če bomo še naprej ovirali razvoj kmetij in agroživilskih gospodarskih družb ter si tako najedali temelje lastne prehranske oskrbe, lahko drugo leto ob veliki noči dvakrat premislimo, od kod je prišlo meso, ki ga bomo pojedli.