Praznovanje 130-letnice delovanja murskosoboške bolnišnice za poslušalce medvrstičnih sporočil v govorih na slovesnosti ni bilo milosrčno. Besede so bile kritične. A to ni tako bolelo kot drezanje v pravico imeti prvo besedo pri tem, kakšno bolnišnico naj bi imeli v prihodnje.
Čeprav se je država že davno upravljavsko naselila v njeno jedro in je bilo po zakonu o javnih zavodih podržavljeno tudi vse njeno takratno premoženje, ki so ga s prispevki skupaj spravljali vsi prebivalci te pokrajine, je bolnišnica še vedno v ljudskih srcih. Je kraj veselih in žalostnih trenutkov, včasih tudi razočaranja, je ustanova, v kateri delajo prijatelji in znanci, ljudje, ki ta občutja delijo z nami. Morda so se kje drugje ta identitetna čustva do zdravstvene ustanove že stalila, a pri nas, sem prepričana, so še zmeraj živa.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ta specifični odnos do bolnišnice ima celo odtenke spoštovanja svetega kraja, kjer se polagata na oltar zdravje in preživetje. Te nevidne vezi so se v svoji otipljivosti še najbolj pokazale v najtežjem obdobju razsajanja koronavirusa. Nešteta dejanja podpore med epidemijo, tudi vsa tista prej in pozneje, kažejo na to, da je bolnišnica naša, in tako bo, upajmo, ostalo še nekaj časa. Iskreno si želimo, da nam bo dobro služila še čez deset, nekaterim morda čez petdeset let, ne glede na vse prstne odtise, ki jih na njej puščata politika in država.
Prav zato so vnovična razmišljanja o reorganizaciji slovenskih bolnišnic mimo ljudskih src in tako, da se te zaradi finančne učinkovitosti usmerijo vsaka v svojo specialnost, skrb vzbujajoča. Delitev dela, če že, naj bo premišljena, edina pot, po kateri je mogoče zdravstvo vrniti ljudem, pa, da s svojimi potrebami pri tem ne ostanejo spregledani.
Ob osebnem odnosu, ki ga imamo kot posamezniki do naše osrednje zdravstvene ustanove, bi se morali ob njeni okrogli obletnici vprašati tudi, kakšen je njen pomen pri napredku regije. Kako veliko je razvojno kolo, ki ga poganja v naši skupnosti, kako pomemben steber je za njeno prihodnost. Gre vendar za kolektiv z največ zaposlenimi, za zavod s prihodki, ki presegajo dvakratnik proračuna mestne občine, in z zavidljivo dodano vrednostjo na zaposlenega. Ob teh razsežnostih je (samo)prepričevanje odgovornih, da se nič ne da, nesprejemljivo, lotevanje dela od včeraj škodljivo, izogibanje sprejemanju odločitev za prihodnost pa obsojanja vredno.